Tistega dne, ko je Adolf želel vstopiti na dunajski tramvaj, je taisti Adolf ugotovil, da v resnici ne želi vstopiti na taisti tramvaj, vsaj ne zares. Stekel je, kot so ga nesle noge; in prevrnil časnikarja.
»Oprostite, joj, oprostite!« mu je zaklical. S svojimi nerodnimi debelimi prsti mu je skušal hitro zložiti raztresen tisk, a ga je ljubezen gnala naprej. V mastno roko mu je stisnil bankovec in stekel naprej.
Tekel je in tekel, neozirajoč se na začudene in posmehljive poglede.
»Elise!« je zakričal že na začetku njene ulice in stiskal potne pesti. »Elise!« njegov glas je bil hripav od vznemirjenosti in joka.
Pojavila se je na pragu, brišoč svoje majhne ročice ob predpasnik. Njen obraz se je nemudoma spačil v ganjen jok, ko je zagledala njegovo postavo.
»Aha.«
Peter, za prijatelje tudi ‘Pero,’ je skušal zbrati misli, a ni bil dovolj hiter. Zato si je skušal kupiti še nekaj časa, medtem ko je v paniki listal po papirjih.
»Aha, aha,« je ponavljal. Starejša ženica pred njim je sedela s tisto staromodno udobnostjo – prekrižanimi rokami in nogami, a vendar stisnjena skupaj. Iz njenega obraza ni bilo mogoče razbrati, ali je skušala uganiti njegove misli, ali pa se ji je mladenič smilil.
»Adolf!«
»Elise!«
Stekla sta in trčila drug ob drugega. Adolfovi prsti so tesno objeli njen obraz in ji vtisnili toplino, preden jo je zasul s poljubi. Njene roke so se stegnile po njegovem hrbtu, praskale so po kamniti postavi, ki se je drobila pred njo.
»Vsekakor izvirna ideja, moram priznati,« je pritrdil Pero. Ženica je pridno pokimala, kot bi nekdo pravkar pohvalil njeno kuhanje.
Pero si je zelo želel reči nekaj bolj konkretnega, a mu ni nič prišlo na misel. Vsekakor ni bil vajen, da mu avtorji osebno predajo svoja literarna dela – še manj, da so napisana na roko. Zelo mastno roko, je bilo treba dodati.
Pritisnil jo je ob steno. Vse od prvega poljuba ji ni niti za trenutek dovolil, da bi zajela sapo. Prepotena se mu je predala, medtem ko so se njegovi mastni prsti dajali z vsakim njenim gumbom posebej.
»Ena, dve, tri … « je štela vsak odpeti gumb, z glasom, ki se je dušil od čiste, nebrzdane pohote.
Pri številki sedem ni več zdržal. S krepkim potegom svojih trdnih rok je razparal njena mehka oblačila, hlad je obdal njeno kožo, da je bridko zastokala …
Pero se je odločil presekati nemir v sobi, predvsem pa svojega lastnega. Moral se je vrniti k ustaljenemu repertoarju odgovorov.
»Vsekakor vas bomo obvestili po kontaktu, ki ste nam ga posredovali,« je dejal z najboljšim uradniškim glasom in ošinil stacionarno številko, ki jo je zapisala.
Gospa se je vidno sesedla vase. »No, upam, da se res,« je dejala, ob vidnem vtisu, da niti za sekundo ne verjame v ta scenarij.
Peter, za prijatelje Pero, je s pogledom spremljal njen starikav hrbet, da se je končno skobacal iz pisarne. Potem je nekaj dolgih sekund porabil za to, da je spravil prebrane podobe iz glave. Nato je končno zbral dovolj poguma in poklical najvišjo nadrejeno osebo, ki jo je lahko dobil v tej jebeni založbi.
»Peroooo!« je navdušeno zavpila šefica. Peter, za prijatelje Pero, je moral rahlo odmakniti slušalko, da mu ni bilo treba poslušati glasne muzike v ozadju: »Reci, pljuni, povej, sine!«
Peter ni bil navdušen, da ga je mlajša šefica tako klicala, a je moral zavoljo hierarhije požreti takšno obnašanje: »Pravkar sem imel v pisarni ‘Kričečo Lilijo.’ Prebral sem odseke njene zgodbe, ki je, milo rečeno, zaskrbljujoča.«
»Zaskrbljujoča? Naša aplikacija je izračunala, da si pravkar sedel nasproti najbolj talentirane pisateljice erotičnih zgodb zadnjih 70 let,« se je zarežala šefica, »sem dobila stavo, je starejša od 60 let?«
Peter, za prijatelje Pero, je snel očala in si s prsti potegnil po obrazu: »Starejša od 80, se mi zdi.« Živčno je nadaljeval: »Ampak zgodbe po mojem ne moremo objaviti, no. Mislim … «
»Ej, ej, mirno,« imela je tisti nadležen glas, ki je bil vselej navdušen in hkrati vseeno kontroliran, »kot sva rekla, daj mi okvirne obrise, pa bova videla.«
Pero je zavzdihnil. Roke so se mu potile: »Glavni junak zgodbe je mladi Adolf Hitler.«
Zažvižgala je od navdušenja: »Tega še nimamo.«
Pero je začutil, da mu srce utripa: »Njegova ljubezen je nečakinja, ali sestrična, nisem uspel razbrati.«
»To sicer imamo,« je dodala, »ampak je nujno, če hočemo prodajati kmetavzom.«
Pogoltnil je slino. Po hrbtu je imel pot. »Ves čas ima neke čudne fiksacije s potnimi rokami,« je končno izdavil.
Potolkla je po mizi. To je bila zadnja, najvišja faza njenega navdušenja, sploh ko je bila na kokainu: »In ti si jo poslal domov? Teci za njo, ljuba duša!«
Odložil je slušalko z debelim cmokom v grlu.
Tistega dne, ko je Peter, za prijatelje Pero, želel obsedeti na stolu pisarne v veliki založbi za erotično literaturo, je taisti Peter, za prijatelje Pero, ugotovil, da v resnici ne želi sedeti na stolu, vsaj ne zares. Stekel je, kot so ga nesle noge; in stiskal potne pesti v prizadevanju, da bi dohitel Lilijo, največji um literarne erotike svojega časa.
