»Na bitja z drugih planetov se moramo obrniti, ko pridejo sem, naj posredujejo in sodelujejo z ljudmi na Zemlji pri odpravljanju revščine. Ta poziv jim moramo izreči.«

V splošni zgodovinski zavesti je Juan Posadas ostal kot človek in istoimenski kolektiv, ki je zagovarjal dve najbizarnejši ideji v še kar pestri sodobni zgodovini komunizma. Pobudi, da bi komunistično družbo vzpostavili s pomočjo jedrske vojne in nezemljanov, danes vztrajata le še kot spletni meme. In vendar…

»Mi tukaj presajamo srca in ledvice — temeljne organe človeškega telesa. Toda možno je, da na drugih planetih ustvarjajo življenje.«

… in vendar je težko ločiti, kje se začne zafrkancija in kje legitimno družbeno gibanje. Bil je čas, ko so bili zanikovalci očitnih znanstvenih dejstev zasmehovani in odrinjeni v najtemnejše kotičke spleta. Danes je zanikanje podnebnih sprememb, pandemij in ukrivljenosti našega planeta relativno pomemben političen faktor, ki odloča volitve po vsem svetu.

»Možno je, da bodo prišla bitja, da bi preučevala Zemljo in to, kakšno je življenje tukaj — bitja, ki so zapustila svoje domove pred milijonom let. Za nas to pomeni milijon let. Za njih pa je to nepomembna številka, nekaj povsem običajnega.«

Ob tovrstnih fenomenih je seveda najlaže preprosto odmahniti z roko in se režati. Ljudje so neumni in bodo verjeli vse, boste rekli. A prelet Posadasovega pisanja nam nudi kar soliden vpogled, zakaj se to zgodi.

Legendarni Posadasov tekst o nezemljanih je nastal leta 1969, na paranoidnem vrhuncu jedrskega oboroževanja in vsesplošnih sumničenj, da ameriška vlada prikriva strašno skrivnost glede neznanih letečih predmetov. Fascinacija nad možnim uničenjem človeštva bo burila domišljijo še naslednjega pol stoletja – a lahko si je predstavljati, da so bili konec šestdesetih po svetu res desettisoči, ki so ob ideji nuklearne kataklizme ali nezemljanske ofenzive doživljali čisto iskreno tesnobo.

»Prebivalci drugih planetov, ki pridejo sem, morajo imeti prebivalce Zemlje za nore — vedno se borijo drug proti drugemu. Od koder prihajajo oni, pojmov boja in spopada zagotovo ni.”

V luči teh okoliščin je Posadasovo videnje nezemljanov – osvežujoče optimistično. Anekdotična videnja NLP-jev opisuje kot pomirjujoča, njihova dejanja kot miroljubna, obenem pa zelo agresivno promovira možnost, da bomo s pomočjo teh izjemnih bitij nekoč rešili svet pred vsemi tegobami.

»Kapitalizem nima interesa za NLP-je in jih zato ne raziskuje.  Z njimi se ne ukvarja, ker iz njih ne more ustvariti dobička in ker niso uporabni za kapitalizem.  Toda ljudje v NLP-jih vidijo možnost napredka in razvoja.«

Posadas seveda pri svojih tezah izhaja iz izjemno selektivnega nabora anekdot. Še več, v svojem bežnem poskusu, da bi razložil znanstveni potencial, se zateka k naravnost neumnim navedbam. Med drugim trdi, da sloni živijo 260 let in da je Sovjetska zveza odkrila žarek, neskončnokrat hitrejši od svetlobe.

»Če lahko slon živi 260 let, je to zato, ker organizacija snovi v tej obliki to omogoča. Toda zakaj si ne bi mogli predstavljati, da bi tudi mi živeli tako dolgo — v drugačni obliki kot slon? Brez rilca … zakaj pa ne?«

Ob tem branju se lahko jezimo ali smejimo, a privlačnost teksta preprosto ne izhaja iz njegove znanstvenosti. Tako kot tudi vaški zdravilci in plemenski vrači nimajo nobenega namena, da bi medicinsko pojasnili svoje metode. Prav obratno je – pri svojem delu se morajo distancirati od vsakršne podobnosti z zdravniki.

Posadas je namreč ponudil neskončno preprost, pa vendar neustavljivo privlačen predlog. Te grozeče, strašne nezemljane in grozo jedrske apokalipse je predstavil – kot priložnost za boljši jutri.

Tega se je vredno spomniti naslednjič, ko bomo naleteli na vprašanje v stilu: Kako lahko ljudje to verjamejo? Odgovor je preprost – nekatere stvari pač hočemo verjeti. Sploh tam, kjer je resnica neznosna, bo vsakršna alternativa boljša.

V tem oziru je naš preprosti argentinski fant desetletja pred časom, ko bi lahko svoje ideje plodno širil prek omrežij. Mogoče pa tudi za to še ni prepozno.