»Mafak maj lajf, a že spet, no?!«
Skupina najstnikov z bližnje klopi v parku ga je ošvrknila, medtem ko se je začel prestopati po avtobusni postaji in izmenično pogledoval zdaj na telefon zdaj na uro.
V istem trenutku se mu je v slušalke oglasil sodelavec: »Ha-alo, Marki, big up, bro, A ste lendal dil? Kako je šlo, odpiramo šampanjac?«
Mark se v trenutku ni mogel več osredotočiti na opravljeni sestanek: »Deki, bro, dej mi minuto, lih sem zvedu, fakin spet jih mam doma!«
»Doma jih maš?«
»Spet so se mi naselil, bro! Alarm se mi je vklopu. Vidim jih na kameri, prokleta golazen!«
»Fak, bro, pa od kje pridejo? Pa skoz pr teb, bro!«
»Kva je to pr men, bro?!«
»Fak, bro, kaj boš zdej?«
»Čakam zdej lih na uber, sam ne morem it domov.«
»A boš moral spet gasit?«
»Ja, itak, lih pišem na Komunalo, da sprostijo ventil.«
»Siriusli mest ap, bro, kaj vse moramo sami, a veš, dis kantri šit, dud!«
»Realno.«
»Pol pa fakin Mesec nam nabija, kako žvet, fakin tač gres, men!«
»Evo, sem jim poslal. Si-bi pravi, da bo plin čez 5 minut.«
»Vsaj neki dela. Džizs, a ti greš pol v Kontinentalca?«
»Ja, itak, vat els. Sam upam, da majo še kašno sobo z džakuzijem frej. Da ni 10 modelov z istim problemom pr njih, k pol pa sam fak maj lajf.«
»Fak, imedžin det, bro! Dons to sploh ne bi presenetl, fakin komunisti.«
»Slovenistan.«
»Golobišče.«
»Fandenlajdrija.«
»Aj, Marki.«
»Vat, bro?«
»Dej sam, preden skenslava, a pol ste lendal dil? Da vem prodžekt menedžmentu sporočit.«
»Aja, ja, tist je blo kul, ja. Dil dan.«
»Tenks, bro, dej, dobr oprav.«
»Tenks, bom, se slišmo jutr, bro,« Mark je prekinil pogovor in se obrnil proti parku. Najstniki so nehali buljiti vanj in nadaljevali s svojim pogovorom. Na postajo je zapeljal Uber.
* * *
»Dobar dan, mladi gospod, kam greva, tam za Vodice, a?« voznik je bil odlično razpoložen. To je bila njegova peta vožnja tisti dan in pri čisto vsaki prejšnji je dobil zagotovilo, da bo za nekaj procentov popusta dobil najboljšo oceno strank.
»Aja, ne, sprememba plana, samo čez center do Intercontinental hotela,« Mark je mrzlično drsal po telefonu.
Voznik je pohodil pedalko in speljal brez smernika: »A-a, na lepše, a, vas čaka kašna bionda, ane? Dolg dan v službi, sej pol si zaslužiš, mladi gospod.«
Mark je ignoriral okolico.
»Pa slišim, da je polno Ukrajink zdej, da delajo. Hude babe, velke sise,« noben od njiju ni vedel, komu govori, »pa mamice, he-ej, mlade mamice, ono, četrdeset pa kusor, muž im propalica, pol pa jih taki fejst dečki, kot si ti, mladi gospod, poštimajo, a?«
»A? Kaj, ne, sam domov ne morem, zaskvotal so se eni Indijci al Pakistanci al neki. Lih rešujem situacijo.«
»Ajme, bože moj, Europa, šta ti to nam radiš! Ovi migranti, to ti jaz pravim, mladi gospod, to nas bo sesulo.«
»Ma čist je u pizdi use, ko enkrat te nekrščane spustiš čez mejo! Pa brez otrok, brez žensk, peta kolona, majketi.«
»E, pa to jaz pravim, nekrščani, sami problemi.«
Marku res ni bilo do pogovora, a so ga starčeve besede omehčale: »Ja, sej to, tle je pa itak vsaka druga feministka pa jih čaka z odprtimi nogami. Niso to tko tadobri tujci, a veš, kt ste učasih hodili u Slovenijo.« Za trenutek je pomislil, ali mu ni nemara ušla ena izjava preveč: »Od kod ste pa vi?«
»A ja? Pa iz Ciriha.«
»Ne, mislim, kje ste se rodil.«
»Pa u Cirihu, Švajcarska. Iz Ciriha sem. Pošteno u Sloveniji, krščan, tko kt praviš, mladi gospod. Žena mi je še vedno tam.«
»Ja, itak, evo to, pošteno, o tem govorim. Maš papirje in vse.«
»Mam, itak.« Voznik ni vedel, o katerih papirjih je govora.
»No, to. Pošteno.«
»In kaj pol nardite, ko mate te migrante?«
Mark je pogledal nazaj v ekran, da bi dokončal komunikacijo s komunalno službo: »Ma moraš najprej na molovo Komunalo poklicat, da ti plin dobavjo do bajte, pol ga pa iz cevi spustiš, da popadajo po tleh in potem nazaj sporočiš, da jih pridejo pobrat. Sam ne moreš pol u bajto en dan, dokler se ne prezrači. Pa tle na kameri vidim, da en tamal še ni na tleh, pizda, neki objema tastare, al kaj počne.«
»Heh, ko ščurki, majkemi.«
»Kot kaj?«
»Ma, nič, to smo mel učasih u hišah, zdej tega ni več. Lepo je zdej vam mladim.«
»A-a! Ja, verjetno potem točno tako, kot pravte.«
»Nič, mladi gospod, Intercontinental. Tole bo dvanajst evrov petdeset. Kartica?«
»Kartica.«
»Lahko vam dam deset, če mi oblubte, da mi date dobro oceno.«
Mark je prislonil uro k terminalu: »Ej, hvala, itak, obljubim.«
* * *
»Dober večer, gospod Potočnik, kakšno prijetno presenečenje, da ste se vrnili tako kmalu po zadnjem obisku,« receptor je Marku namenil širok nasmeh.
»Čer, ja, amm, mafak maj lajf, iste težave. A je kakšna proper soba na voljo?«
»Prejel sem vaše povpraševanje malo prej. Vse luksuzne suite so zavzete, se bojim, ampak sem poklical vodjo in lahko vas razveselim, da sem se uspel dogovoriti za ponudbo, ki vam bo nedvomno všeč.«
Mark je s kotičkom očesa zavil proti skupini štirih možakarjev v kotu avle.
»Ne zmenite se za njih, gospod, samo čistilci, kmalu bodo odšli, samo na svojega šefa čakajo, da oddajo poročilo dela.«
»Kaj govorijo to za en jezik?« Mark je za vsak slučaj potipal za telefonom v svojem žepu.
»Veste, da ne vem. Romunsko, se mi zdi, ne najema jih hotel.«
»Okej, saj nima veze, kaj je to za ena soba na voljo? Ma džakuzi?«
»Brez džakuzija si je sploh ne bi upal ponudit, gospod Potočnik! Džakuzi z osmimi masažnimi nastavki, razgled naravnost proti Kamniško-Savinjskim alpam, UI nadgrajena, ponoči se sveti sneg in vidi severni sij. V hladilniku vas čaka najboljši letnik Hennessy XO in Dom Perignona. Ohlajena ravno prav, sem ju zamenjal lastnoročno točno ob šestih. King size postelja, svila, nad njo zastekljen strop, da lahko opazujete zvezde. Nocoj so napovedani meteoriti. Lahko se pa seveda sprehodite na teraso. Dvoje vrat, na severno in južno stran. Glasba po lastni izbiri, aplikacijo, vem, imate že na telefonu. In še za popust sem se uspel dogovoriti za vas, pazite to, vse skupaj za šeststo devetdeset evrov.«
»Š-šest … «
»Šest, devet, če veste, kaj mislim,« receptor mu je pomežiknil, »izbrana najboljša kakovost, kot si jo poslovneži, takšni kot ste vi, več kot zaslužite.«
Marku se je telo zakrčilo: »Ma, fak, ja, saj smo res en orenk dil lendal danes, zakaj pa ne, saj si res zaslužim.«
Receptor se mu je še enkrat nasmehnil, mu pomežiknil in v dlan stisnil kartico sobe in vizitko z geslom za paket zaklenjenih kanalov: »Brazzers, PassionHD, Private, samo najboljše za naše najboljše goste. Soba 10001. Potrebujete spremstvo?«
»Amm, ne, ne, sem ravno na vezi s komunalci, pa me njihov chatbot jebe. Bom na poti gor poklical, kaj se dogaja.«
»Chatboti chatbotajo, kajne, gospod, he he, želim vam prijeten večer.«
Mark je prislonil uro na terminal, dvignil telefon k ušesu in odkorakal proti dvigalu: »Vidmo zjutraj.«
»Se ne mudi, gospod Potočnik,« je zaslišal za seboj, »do treh lahko mirno poležavate.«
Ko so se vrata za Markom zaprla, se je receptor obrnil proti četverici orjakov v kotu. »Mirča, ajde, ju nou vat tu du,« pomignil je proti glavnemu vhodu.
Najmanjši med njimi se je zarežal: »Vemo, vemo mi to vse. Za Vodice, tretja bajturina levo. Poberemo družino in jih peljemo v tovarno.«
»Dobro, frend, mate vi to. Pa še posebej pazte na tamale, jutri jih moramo poslat na Rakitno, tastare pa v Škofljico.«
Mirča je le zamahnil z roko in se s kolegi pobral v kombi, parkiran za hotelom.
Vrata za recepcijsko mizo so se odprla in iz sobe je stopila skuštrana blondinka v kopalnem plašču: »Džamal, dej prid v postlo, no, sej ni nobenga več.« Pritisnila se je ob receptorjevo telo, z ustnicami zašla na njegov vrat in ga pogladila čez hlače: »Hočem videti, a je res, kaj pravijo o vas, al je vse skupaj samo iluzija.«