Rad primem Bukowskega v roke. Ker je življenje preprosto. Kurbe kradejo, babe so babe, tipi so tipi in pijanci še hujši. Pa ne v smislu propada svetovnega reda in mačističnih idej nadvlade, pač vzpostavitve reda pri pijancih in buzlačih. Vsem se fuka, kako se bodo, kdaj in kje, je pa druga stvar. In če se opiše socialni fuk, tak brez pozicij, pozicije moči, tak brez denarja, tak proletarski, ja, potem je Bukowski kar pravi komunajzar in njegove pičke tudi. V enem romanu spiše, da ga je izbrala, ker je imel tako umazano kopalnico, da je vedela, da ji bo polizal pičko. Pa ne bi zdaj o stanju pičke pa ne stanju kopalne kadi. Ampak, a ni to kul? A ni to enostaven svet? Sesule so mu šajbe na hiši, če so bile pač jezne. Ker zakaj pa ne bi? In kaj bo rekel in zakaj bi sploh kaj rekel? Predvsem jih pa ne bo tožil. Saj ve, da je kriv. Sicer je pa tudi vse to brezveze.
Če je vžgal babo, jo je zato, ker si je zaslužila, če je kdo njega, ga je zato, ker ga je spregledal. In ko se on obrne, se tudi dan obrne. In knjige niso vse. Ker če ni berljiva, je pač ne prebere. Jebeš to poniglavost, ko je literarnost znak intelektualizma in vprašanje po zadnjem prebranem romanu edino zveličavno. Elitizem tako ali drugače, sicer pa glupost dojemanja vsakdana, odnosov, mitov in zgodb, ki nam počasi pletejo osebnost in podirajo moralni kompas. Kot da je problem, če je trojanski konj v stomilijonskem filmu preveč lep pa Odisej lažnivo zvest pa Penelopa črna. Mit je to in edino z mitom lahko razumemo, kako je včasih življenje čudno. In kaj bomo z Medejo? Čuden je svet, ko je mit bližje resnici kot pa večerne novice.
Sicer pa lajf kot lajf. Ni debat o tem, kaj je prav, pač pa o tem, kaj se zgodi. Ker tudi meni čudenje ob umorih med pari, naj bo to ženska s strupom v rokih, moški s pištolo na svojem in njenem čelu ali skok obupanega posameznika, ki z rešujočo ga babo vred zgrmi v prepad, ni čudno. Vse je prav in normalno. In tako delujemo. In ko pritisne še vročina, tudi sam vlečem shranjene štrike za vsak slučaj izpod postelje. Taki smo. Razjebani sanjači. In potem pokne. In potem se nekdo obesi in pištola ustreli.
»Ill Niño, bejbi,« sem ji rekel. Prilepljena drug na drugega, ker pač, treba je pa spat skupaj, to je namreč še edini znak, da se razumeva. Čeprav ne mara, kako jem, kako odrežem sir, kako odprem s kartico garažna vrata, baje maham kot peder. Sem pa le nestrpen kurac z idejo, da frekvence skačejo. A veš kot elektroni v atomu. To je edino, kar se spomnim iz kemije. Ampak, ona ne mara, kako se ji pod tušem prislonim s kurcem k riti, ker že ve, kaj jo čaka, še huje je pa to, da tudi sam vem, da je stoje enostavno ne znam pofukat. Višine sva okej, če ga že ravno prav spravim pokonci, vseeno ne pomaga. Pač, ne vem. Ideja je super, potem se pa kar naenkrat držim treh drsečih ploščic, čeprav imam samo dve roki, in šajbe se ne smem tikat, ker pol bom moral vse skupaj pucat s strgalom za stekla. Pa pol nekaj rata, nekaj ne, včasih ne, včasih ja. Kaj pa vem, kaj njej v resnici paše. Me je že imelo, da bi šel čez tisti njen dnevnik, sva se pa vseeno zmenila, da si zaupava. In pol pač ne bi. Da se ne sesuje še to, kar imava.
»Ill Niño, bejbi,« sem ji rekel, »kaj pa če bi le imela ločeni postelji?«
Ni rekla ne, ni rekla ja. Sva se pa dobro pofukala.
»Poln kurac imam tvojga Bukowskega.«
»Kaj ima pa zdaj on s tem?«
»Nič. Rada bi samo enkrat v miru prebrala svoj roman.«
»Ga pač preber,« ji rečem.
»V tamali sobi lažje berem,« odgovori.