»Tako torej,« rečem, ko se nariše na mojih vratih. Nisem ga mogel pustiti predolgo čakati – vsaka sekunda tam zunaj je zanj predstavljala tveganje. Spustil sem ga v stanovanje, mu ponudil copate in zagrnil zavese.
Vse na mladeniču je kričalo po slabi vesti. Pri žvižgačih je pogosto tako – nenehno mencajo s prsti, si popravljajo očala in presedajo svojo suhljato rit na stolu. Vse do trenutka, ko se začnejo izpovedovati: takrat (in samo takrat) udari na plano jasnina njihovih misli, olajšanje, volja. Včasih celo pogum.
Prinesel sem mu nekaj cimetovega čaja, a ga ni niti pogledal. Živčno je mencal skodelico in jo brez požirka odložil poleg sebe. Ni odmaknil pogleda od moje male prenosne kamere in snemalke.
»Bova začela?« je nervozno trzal. Mislil sem mu ponuditi še malo božičnih medenjakov, pa sem si hitro premislil. V tem stanju bi mi utegnil še pobruhati preprogo. Zato sem skomignil z rameni in kot vzoren gostitelj ustregel njegovi zahtevi. Prižgal sem kamero in mikrofon. »Začniva najprej z vašim imenom,« sem rekel.
»Edo Mraz.« Olajšanje je bilo takojšnje. Njegov pogled je bil sedaj usmerjen proti meni, pozoren in priseben; kot da ga svet tam zunaj ne zanima in skrbi več.
»Kaj počnete za preživetje?«
Kot bi bila kamera in moje vprašanje edini preostali svet. »Sem vodja razvojnega oddelka na področju vizualne umetne inteligence pri I&R. Nazadnje sem delal na projektu za od-semenjevanje … «
To je bilo za zunanjega gledalca morda le preveč, zato sem mu malo pomagal: »Torej delate za organizacijo Iluminatov&Reptilov, za katero razvijate generatorje podob in ilustracij, s katerimi si pomagajo skoraj vsi mediji na svetu, kajne? Nam lahko pojasnite, zakaj ste se odločili spregovoriti o svojem zadnjem projektu?«
Mladenič je pokimal, zavedajoč se, da ne sme prehitevati dogodkov. »Mislim, da je najnovejši podvig – operacija ‘Veseli Prazniki!’ – prizadejala človeštvu ogromno škodo. Čutil sem se dolžnega spregovoriti.«
Tokrat sem bil sam na potezi da pokimam. Vse je bilo nared za veliki finale – le še zadnje vprašanje – in iz mladeniča se bo usulo: »Kaj so ‘Veseli prazniki,’ in zakaj menite, da so škodljivi?«
Eureka, kot sem predvideval. Iz mladeniča plane: »Operacijo ‘Veseli prazniki’ smo pri I&R najprej izvedli za oglaševalce. Ideja je, da jim prodamo strojno generirano podobo božičnih in novoletnih praznikov, s katerimi nagovarjajo potencialne kupce. Trije tipi podob so vselej isti: širša družina, zbrana ob polno obloženi mizi; ožja družina z otroci, ki odpirajo darila; ter Dobri Možje na saneh, naloženimi s potrošniško robo. Tri podobe, ki jih strojno proizvajamo na masovni bazi za vse svetovne trge, s čimer oglaševalci dobijo material v obliki grafičnih podob, reklamnih spotov in zvočnih posnetkov, v katere vstavijo svoje prodajne produkte in jih tržijo kupcem na poceni in dostopen način.«
Kimam, in kimam še malo. »Dobro, seveda, gospod Mraz. Ampak to je znano že nekaj časa. Zakaj se vam zdi operacija sedaj tako zelo problematična, ko pa nenazadnje že več let poganja naše gospodarstvo?«
Gospod, bolje rečeno gospodič Mraz nekoliko dvigne brado. »Osnovni cilj operacije ni trženje… Temveč depopulacija planeta. Moji nadrejeni o projektu odkrito govorijo kot o ‘odsemenjevanju’ ljudi. Več podrobnosti in dokazov o tem boste našli v tajni korespondenci podjetja, ki sem jo priložil najini komunikaciji.«
Pogled mi je ušel na ekran prenosnika ob meni – neskončen niz poskeniranih PDF dokumentov, čez katere se moram še prebiti. Ampak prebral sem dovolj, da sem vedel, kaj sledi. »Peljite nas čez te dokumente, gospod Mraz. O čem govorijo?«
Gospod Mraz stisne ustnice. Ni mu lahko – a zato je še toliko bolj zagrizen in odločen, da pove zgodbo. »Umetno generirane podobe prodajajo pravljico – pravljico o sreči, ljubezni, brezskrbnosti. Pravljico o neprebojni povezanosti nuklearne družine. Pravljico, ki je nihče zares ne živi.« Premolk. »Tega se seveda moji šefi in kupci dobro zavedajo. Vedo, da naše podobe kupce v resnici spravljajo v duševno stisko, ker jih postavlajajo pred nerealističen ideal. Vedo, da stavek ‘Lepi prazniki!’ niso želja, temveč ukaz, ki ga ni mogoče izpolniti.«
Eureka, prihaja dobro načrtovan udar, pomislim. Ne bom ga prekinil. Mrazov obraz je kot kamen: »Med prazniki beležimo več samomorov kot v celem letu pred tem skupaj. To ni naključje – to je cilj akcije ‘Lepi prazniki’! Zmanjšati število ljudi na prenaseljenem planetu. Genocid. Vsakič, ko nekomu zaželimo lepe praznike, nekdo umre.«
Zadnji stavek izreče počasi, poudarjajoč vsako besedo posebej. Izvrsten je. Pustim, da njegova misel izzveni. Nato ugasnem aparature.
»Hvala vam za vašo zgodbo, g. Mraz. Objavili jo bomo v najkrajšem možnem času,« mu povem.
Edo Mraz deluje odrešen. Solze sreče, groze in krivde se mu hkrati usujejo po licih. »Kaj sem storil,« zaječi. In odkimava in prikimava in se vrača nazaj v svoje naravno stanje – živčno razvalino, torej.
Pustim mu, da se potolaži z medenjaki in božičnim čajem. Odidem v drugo sobo in zavrtim tisto številko.
»Hsss,« me pozdravi na drugi strani.
»Iluminati in reptili? Povedal je svoje,« jim šepnem, »kaj naj sedaj storim s fantom?«
»Pridemo ponj, sssseveda,« zaheheta s slušalke, »zaželeli mu bomo vesssele prazzznike.«
»In posnetek? Dokumentacija?«
Na drugi strani skoraj slišim skomig s sluzastimi rameni. »Objavite. Ali pa tudi ne, kakor ssse vam zdi. Koga briga? Nikogar.«
»Nikogar.« Pokimam in odložim. Še kakšno minuto torej imam, da se podružim z Mrazom, preden potrkajo na vrata. Fant deluje odrešen, ko se vrnem k njemu. Sušeče solze se mu čudno bleščijo v očeh – v bistvu se mu svetijo točno tako kot enemu od številnih obdarjenih otrok v tistih njegovih bedastih reklamnih spotih.
»Gnile praznike, torej,« mu zaželim. In se čisto zares nareživa.