Nikakor ne razumem Ženevske deklaracije in nasploh same ideje, da morajo vojne imeti specifična pravila. Zakaj? Je to res kaj več od slepljenja, da smo ljudje civilizirana sorta, medtem ko v resnici svoja srca, misli in srečo prepuščamo masovnemu pobijanju? Meni se vse skupaj zdi hipokritsko zavajanje. Če je cilj vojne zmagati, potem bi se morali v njih bojevati brez kakršnih koli ovir; zakaj se sicer sploh truditi z opremljanjem? Tako pa sedaj proglasimo zmagovalca, kljub temu, da se spor ni ni razčistil z vsemi možnostmi vplivanja.
Poleg tega, če je cilj ubiti nasprotnika, zakaj je potem treba zdraviti njihove ranjence? Za zdravljenje njihovih ranjencev se trošijo lastna sredstva, ki bi jih v nasprotnem lahko namenili za dosego zmage. Ima to bilokakšen smisel, če poskušamo zmagati? Ah, ja, civilizirana sorta.
Moji pogledi na pravila za borbo se nanašajo tudi na ulične spopade. Slišal sem že tipe, ki se pritožujejo, da jih je nekdo udaril iza-leđa. Brcnil u-jaja. Me zajebavajo? Tip te hoče zreducirati v mlakužo krvi in ti ga boš posvaril preden ga nameravaš usekat? Dajmo se zresnit, fantje! Ne sprenevedajte se več s tistim oslovskim fair playem. Nima smisla, če je cilj, da zmagaš. Ali pač?
In še!: kar se tiče spravljanja na nekoga, ki že leži na tleh: v čem je tukaj problem? Še enkrat: cilj je zmaga. In če bo tip vstal, boš morda izgubil; zato pač ne sme vstati. Treba se je spraviti nanj, ko je a tleh. Rekli ste, da hočete zmagati. Ali pa me tudi vi samo zajebavate? Sumim, da gre za točno to. Dajmo se zresnit, fantje, pretepu reč’mo pretep, odločimo se za nekaj in ne cincajmo pri odločitvi. Hočete mi dopovedati, da lahko moški drugemu pokavsa ženo, zjebe ven iz biznisa, ga izsili v prometu in s tem skoraj ubije, ne sme pa ga udariti v hrbet, brcnit v mednožje ali pa se spraviti nanj, ko je na tleh? Ne štekam.
Ne razumem na primer tudi tega oporekanja grobi igri v športih, kot je ragbi. Gre za ogromne, čvrste tipe, ki si na vso moč prizadevajo dokazati, kako možati so; da niso mehkužni. Le zaradi tega se sploh ukvarjajo s temi športi. Zakaj jim potem ne bi dovolili igrati bolj grobo? Bomo potem videli, kako čvrsti so zares in kdo je prava mevža.
Dokazano je bilo, da so male, odločne skupine moških popolnoma sposobne najti načine, kako kontrolirati in disciplinirati tiste marginalce med sabo, ki prekoračijo meje. Temu se reče vigilantizem in gre za zelo učinkovit pojav. Prosim, ne govorite grupam dvometrašev s 150 kilogrami s ščitniki na sebi, naj se ne kosijo, tolčejo ali vtikajo prstov v oči. Potem ne bo ostalo več nič zabavnega. Pa še vzeli jim boste pravico, da dosežejo svoje sanje na najvišjem nivoju.
Podobno tudi ne razumem teroristov, ki pred detonacijo kličejo na policijo, da posvarijo pred bombo. Moram sploh razlagati, zakaj so tovrstni primeri zmedeni v svojem jedru?
Veste kako, ljudje, če bi ta svet premogel vsaj malo domišljije, bi se vojne bojevale brez napotkov in zapovedi, ulični pretepi se ne bi nikoli končali s tipi na nogah in pravila v športih bi se ukvarjala izključno z uniformami. Šele potem bi se zares zabavali na tem svetu.
Bojim pa se, da to večini ne bi bilo všeč, zato se vračam k ideji, ki je porodila vse zgornje misli. V resnici ni nobenega vzroka, da bi se ljudje sploh borili med sabo.
‘Vsi skupaj, pobijmo se. Po pravilih’ je prevod poglavja: ‘Let’s all kill ourselves by the rules’ iz knjige ‘Braindroppings‘ stand-up komika, igralca in pisatelja Georga Carlina.