Qu-lat je krmilil srebrno vesoljsko ladjo med vrhovi in si ogledoval pokrajino, ki se je prikazovala na ekranih. Ko je opazil ozko dolino, je ladjo usmeril v strm spust proti dnu, kjer je nekaj časa vijugal pod visokimi stenami. Kjer je bila dolina širša in mu ni več predstavljala izziva, se je ponovno povzpel med vrhove. Po nekajkratnih ponovitvah spuščanja in vzpenjanja se mu je izza hrbta oglasila Xi’bit: »Če nočeš imet napol prebavljenih margonskih žakrojev na ekranih, priporočam, da nehaš.«

»Barvonski obročki ne pomagajo več?« obrnil se je proti Xi’bit in sam pogled na njen obraz mu je zadoščal. »Prav, prav.« je pohitel, »kaj praviš na tisto ravnino?« Na ekranu je pokazal na območje med dvema vrhovoma, ki mu je izgledalo dovolj široko, da bi ladja lahko varno pristala.

Ko je Xi’bit na hitro pogledala ekran in prikimala, je Qu-lat vklopil avtomatski pilot in mu prepustil, da ju popelje na izbrano lokacijo. Ladja se je začela obračati in enakomerno spuščati.

»Bolje?«

»Precej,« je odgovorila Xi’bit in se zleknila na stol.

Dolgočasen spust je Qu-lat izkoristil za pripravo opreme za izhod z ladje. Pregledal je obe obleki in pripravil prenosni ekran. Ko se je ladja končno dotaknila tal, je zaslišal, kako je Xi’bit zavriskala od veselja. Kmalu se mu je pridružila v predsobi, kjer sta si nadela obleki, da bosta lahko preživela izven ladje na neimenovanem mladem planetu v divjem kotičku galaksije.

Že med hojo po rampi z ladje je Qu-lat začel tipkati po prenosnem ekranu in s prstom pokazal na odštevajoče številke: »Po izračunih ni več dolgo do sončnega zahoda.«

Xi’bit ga je igrivo udarila: »Ti in tvoja tehnologija. Samo poglej na nebo in boš tudi sam to ugotovil.« Qu-lat jo je pogledal in nato končno še okoli sebe. Nasmejala sta se in začela iskati primerno lokacijo, kjer bosta lahko opazovala sončni zahod. Naposled sta našla ploščat kamen na robu ravnice, kamor sta se usedla. Sonce je zahajalo za oddaljenimi gorskimi verigami in spremenilo barvo iz rumene v oranžno.

»Glej,« je Xi’bit rekla in Qu-latu pokazala na goro za njima. V barvi zahajajočega sonca se je obarvala živo oranžno in zasijala. Gore za njo, ki so že bile v senci, so še bolj poudarile kontrast med svetlobo in temo. Nebo nad njima se je prelivalo od temnih do svetlih odtenkov.

»Ta planet ima res zanimivo atmosfero in mineralno sestavo kamnin,« je pripomnil Qu-lat.

»Oh, kako si romantičen,« ga je podražila Xi’bit.

Qu-lat jo je stisnil k sebi: »Vesel sem, da sem tukaj s tabo.«

»Tako je že boljše,« se je namuznila in se naslonila nanj, »jaz tudi.«

Ko se je sonce spustilo globoko pod obzorje, so se prikazale zvezde: »Bi rada ostala še malo tu in gledala zvezdnato nebo?«

»Imam občutek, da je še prezgodaj v najinem dnevu za zvezde.«

»Lahko greva pogledat še en sončni zahod, morda na obalo,« je predlagal Qu-lat. »Kaj je pa to?« Qu-lat je opazil obvestilo na ekranu.

»Kaj?«

»Sistem je opazil, da se pripravlja velik izbruh vulkana. Kmalu. Nedaleč od tu.«

S Xi’bit sta se spogledala.

»Greva tja?«

»Greva tja!«

Po hitrem letu, nad katerim se tokrat Xi’bit ni pritoževala, sta pristala na varni razdalji od napovedanega izbruha. Imela sta še ravno dovolj časa, da sta šla z ladje na prosto in si poiskala primerno skalo z lepim razgledom na vulkansko dogajanje. Sistem ju ni pustil na cedilu in tla so se začela tresti ob napovedanem času. Xi’bit se je stisnila h Qu-latu in pogledala sta proti vulkanu. Kmalu je iz vrha vulkana izbruhnil oblak kamenja, pepela in dima. Z daljnogledi, vgrajenimi v čelado, sta lahko opazovala oranžno-rdeče tokove stopljenih kamnin, kako se počasi vijejo z vrha. Ko ju je dosegel zvok eksplozije, sta bila vesela, da sta že sedela, sicer bi ju vibracije lahko vrgle po tleh.

»Mislim, da je ta vulkan med mojimi top pet izbruhi,« je navdušeno vzkliknil Qu-lat, ko se je zvok umiril.

Xi’bit je odgovorila, ne da bi umaknila pogled z vulkana: »Bi morala malo razmisliti, je pa vsekakor zelo veličasten izbruh.«

Oblak dima se je neustavljivo dvigal in zastiral že lep del neba. Pobočje vulkana je bilo že toliko prekrito z žareče oranžno lavo, da je skorajda sijalo.

Qu-lat je pogledal na prenosni ekran: »Imava še nekaj časa, preden se bo oblak spustil in bodo pogoji za let nemogoči. Greva pogledat bližje?«

Vedel je, da se bo Xi’bit strinjala, saj so bili vulkanski izbruhi ena njenih najljubših stvari. Takoj za margonskimi žakroji.

Po vzletu je Qu-lat prevzel vodenje ladje in jo usmeril proti vulkanu. Poskrbel je, da sta s Xi’bit letela nizko nad oranžnim pobočjem vulkana, po katerem se je stekala lava. Krožno sta se vzpenjala proti vulkanskemu kraterju, le vsake toliko je Qu-lat moral malo zaviti, da se je izognil nenadnim izbruhom pare. Naenkrat se je na ekranih pojavilo opozorilo in Qu-lat je zaklel: »Sekundarni izbruh prihaja, morala bova–« Stavka ni uspel dokončati, ker je streslo ladjo. Xi’bit je vrglo po tleh, oglasili so se alarmi: »Pojdi na stol in se pripni!« S kotičkom očesa je videl, kako je splezala na stol in se ponovno posvetil krmiljenju. Naprave so ga opozarjale, da dva motorja na levi strani ne delujeta več. Ladjo je preveč zanašalo v levo. Če ne bo česa ukrenil, se bosta kmalu zaletela v pobočje. Poleg tega je še vedno ostajala nevarnost, da ju ponovno kaj zadane.

»Kaj se dogaja? Bruhala bom,« je izza njega zakričala Xi’bit.

»Drži se, to bo še treslo,« Qu-lat je povečal moč preostalega motorja na levi strani in zmanjšal moč ostalih. Uspel je pridobiti nekaj nadzora nad ladjo in ustalil njeno krožnico okoli vulkana. Pritiskal je po ekranih in gumbih, premikal različna stikala, da bi čim bolje ocenil stanje ladje. Ugotovil je, da v trenutnem stanju motorji nimajo dovolj moči za let na varno. Po hitrem premisleku je izbral najboljšo, morda edino realno možnost za preživetje.

»To ti ne bo všeč,« se je obrnil proti Xi’bit, »ampak je boljše od alternative.«

Ekrani so začeli prikazovati opozorilo pred novim izbruhom s kratkim odštevanjem. Ko sta priletela do točke, ki jo je izbral, je izenačil moč motorjev, da sta ponovno letela naravnost, nato pa močno potisnil krmilo, da se je ladja naglo spustila. Slišal je Xi’bitin krik, a ni imel časa, da bi se menil za to. Ladja je pridobivala na hitrosti in drvela navzdol, le malo nad pobočjem vulkana. Tik pred dnom je povlekel krmilo in spremenil naklon letenja. Hitrost, ki sta jo pridobila, ju je hitro odnesla čez polje lave.

Qu-lat je sedel na kamnu in gledal črto dima na nebu, ki je jasno prikazovala njuno pot od vulkana proti varni ravnini, kjer sta pristala. Xi’bit je takoj po pristanku stekla do stranišča, kar je bila posledica vsega premetavanja in nujnih manevrov. Takrat mu je bilo žal, da ni vrat stranišča nadgradil z zvočno izolacijo. Morda pri naslednji ladji, je pomislil.

Sled dima se je že skoraj povsem razblinila, ko je Xi’bit naposled prišla z ladje. Majavo je prikorakala do njega. Ponudil ji je kozarec toplega čaja iz nekih rastlin, ki sta jih nabrala na enem prejšnjih izletov. Brez besed ga je vzela in hlastno popila. »Hvala, prijalo je,« je rekla čez nekaj trenutkov, »kako kaže?«

»Slabo. Na levi strani deluje samo en motor in še ta ne s polno močjo. Na drugi strani pa jih je nekoliko poškodoval pepel. Trenutno nimava dovolj moči za vzlet s planeta.«

»Si poklical asistenco?«

»Oddajnike nama je scvrlo.«

Nekaj trenutkov sta v tišini gledala v daljavo, proti vulkanu, ki jima je pokvaril dopust.

»Nekam miren si. Saj se nisi vdal v usodo in imaš nekakšen načrt?«

»Kot sem rekel, trenutno nimava dovolj moči za vzlet. Več moči sicer ne bova mogla pridobiti,« za trenutek se je ustavil in zavzdihnil, nato pa nadaljeval, »lahko pa zmanjšava potrebno moč za vzlet. Sem že vse preračunal.«

Na Xi’bitinem obrazu je lahko videl, kako je premlevala njegove besede in kako se je njen izraz spremenil v grozo, ko je ugotovila, kaj sledi.

»Pa ja ne misliš … «

»Ja, asteroid bo moral ostati tukaj.«

»Dobro, mogoče lahko pobereva še kakega na poti nazaj.«

»In karionsko pohištvo.«

»Kaj? Ne! Saj veš, koliko sva plačala! In kako težko ga je dobiti!«

»Res ga je težko dobiti,« se je strinjal Qu-lat, »A je tudi zelo téžko. Tudi če bi vse ostalo odstranila, ne bi bilo dovolj. No, razen … Ne, tega ne smeva.«

»Kaj?« je zahtevala Xi’bit.

»Prepovedano je. Kaznivo.«

»Povej že!«

»Odpadna voda. Greznica po domače. Na tako dolgem potovanju se jo je nabralo kar dosti. Po teži skoraj toliko kot karionsko pohištvo. Toda veš, da ne smeva. Da ne bi vplivalo na avtohtono življenje.«

Xi’bit ga je roteče pogledala: »Daj no. Saj nihče ne hodi sem. Nihče ne bo izvedel. Poleg tega na tem planetu ni življenja in z vsemi temi vulkani ga verjetno tudi ne bo.«

Ne dolgo zatem je Qu-lat zagnal motorje in ladja se je počasi dvigala. Ko sta letela nad oceanom, je pritisnil gumb za izpraznitev odpadne vode. Odločil se je, da bo bolj varno, če se greznica nekoliko razredči. Ko je bila ladja primerne teže, je navil delujoče motorje in dvignila sta se v vesolje.

* * *

Skoraj štiri milijarde let kasneje, na približno istem kraju.

»Še danes ne vemo zagotovo, kako se je začelo življenje na Zemlji,« je profesor razlagal zdolgočasenim učencem, »edino, kar lahko rečemo je, da je nastanek prvih enoceličnih bitij v ekstremnih okoliščinah našega planeta pravi čudež, ki ga nismo opazili nikjer drugje v vesolju.«

Rok Gomišček

Zgodbo Vesoljska turista je v objavo odstopil avtor Rok Gomišček. Je plod neizprosnega brušenja za literarni izziv konvencije Na meji nevidnega 2025. Za dovoljenje objave se iskreno zahvaljujemo.