V skoraj vseh pogledih smemo enačiti med seboj dva produkta industrije vizualne umetnosti: filme in serije. Enak je prikaz. Zaporedje sličic, ki bodisi z zaporedjem bodisi z rezi zbujajo občutje premikanja. Enak je sestav sodelujočega kadra. Produkcija, režija, igralska zasedba, montaža, osebje, odgovorno za specializirane vidike končnega izdelka. Enaki so tudi cilji, enkrat ti, drugič drugi. Užitek, sprostitev, zamaknjenost, spoznanje, kritika, strah.
A v enem pogledu se izdelki teh dveh proizvodenj amplitudno razhajajo. Vsaj tradicionalno so se. Filmi, namreč, morajo človeka spraviti v kino; serije morajo človeka prepričati, da ostane doma. Sliši se nadvse nepomembno. Pa kaj potem, če moram iti za najnovejši booty shake J.Lo v kino, Naša mala klinika (2004–2007) me pa čaka ob osmih doma? Bistveno je, da slišim par štosev, se nasmejem par butastim izjavam in se parkrat poslinim ob misli na gola telesa?
Ni nepomembno, če želimo razumeti, zakaj smo se znašli tu, kjer smo. Kino in dom sta manifestaciji naše duhovne pripravljenosti ob konzumiranju. Ko gremo v kino, se odpravimo iz lastne cone udobja. Primerno se oblečemo, poskrbimo, da ne zaudarjamo, poskrbimo za varuško, pripravimo masko, v dvorani ne srkamo prenaglas, ne gledamo v telefon, pazimo, da nam kokice ne letijo naokrog, ker jih ne bomo posesali sami. Morda obisk kina vključimo v druženje z nekom, ki nam je blizu. Držimo jih za dlan, povabimo jih na sprehod, kozarec vina in pogovor o pravkar videnem. Uredimo prevoz. Preverimo finančno stanje. Pazimo na besede. Skratka, prestavimo se v javni prostor, kjer se uklonimo splošno sprejetim značilnostim bontona in medosebnih odnosov in se odpremo ideji, da na svetu obstajajo drugačni pogledi, od katerega se lahko nekaj naučimo.
Serije, po drugi strani, gledamo doma. Doma, kjer smo sami gospodar. Kjer veljajo nam ukrojena pravila. Kjer lahko kadar koli zamenjamo kanal, če nam ni všeč, kar je Sarah Jessica Parker pravkar povedala o moških (na tej točki je bralcu verjetno povsem jasno, kako slabo sem podučen o pop kulturi. Trudim se, prisežem, vsaj to mi pripišite, prosim). Naloga serije je torej, da ne zamenjamo kanala. Mora nam biti ves čas všeč. Ona se mora ukloniti našim pričakovanjem. Ali vsaj predstavam o tem, kaj so naša pričakovanja. Prav zato se toliko serij v svojem zaključku izpoje v s klišeji posejano parodijo same sebe. Pritegnila nas je s svojo ekstravaganco, ko pa se ta kaj kmalu izčrpa, jo nadomesti kopiranje prvotnega recepta in okoliščine za odtekanje kakovosti v odtok so nastavljene.
Kaj se zgodi, ko nalogo kinematografov, ki so nekoč služili kot prostor, kamor gremo po najnovejše stvaritve filmske industrije, kot trdnjave novega, nadomestijo Netflixi, Huluji in HBO-ji, kjer je moč pogledati najnovejši film ne več eno leto po izidu, temveč vsega nekaj dni po zaključku predvajanja v kino dvoranah? Dobimo film, ki ni več prepričan, da mora gledalce zvabiti na plano.
Povsem točen je argument, da so štanc-filmi vedno obstajali. B-produkcije za drive-in kine, Humphrey Bogart v še eni pripovedi, kjer igralci komaj zadržujejo erotiko v sebi, Arnie in njegovi preznojeni bicepsi v najnovejši bitko zoper še enega podlega fanta. A nikoli še nismo videli takšne serializacije filma, kot smo ji priča danes. Pirati s Karibov 5 (2017), Hitri in drzni 9 (2021), šesti Osmi potnik (2017), peti Krik (2022), četrta Matrica (2021), deveta Vojna zvezd (2019) in vse, kar ji pritiče, pa vsi filmi MCU, James Bond brez izvirnosti Iana Fleminga, deset plus filmov o Michaelu Myersu. Naštevamo lahko do pojutrišnjem. 15 let nazaj je bila edina prava franšiza, ki sem jo poznal, tista s porednimi medicinskimi sestrami.
Ti filmi običajno naletijo na zmeden odziv kritikov. Scenariji niso vredni papirja, na katerem so natiskani, medtem ko so efekti neoporečni. Sporočila oz. spoznanja so nična, medtem ko so kostumi fenomenalni. Pripoved je nelogična in ruši lastna pravila, igralci pa so povsem upravičeno kandidati za oskarja. Kar kritikam pogosto manjka, je spoznanje, da to niso več filmi in da jih kot filme ne moremo več presojati. Kdaj ste nazadnje prebrali kritiko ene epizode Esmeralde (1996–1998)?
Si želimo več inovativnih filmov? Trapasto kot se sliši, treba bo več v kino (to besedilo sponzorira Slovenska kinoteka). Ne zato, ker bi se preko kinematografov do studiev prelilo več denarja, kot se prelije preko televizijskih hiš. Marveč zato, ker bomo s tem kot družba dali jasno sporočilo, da smo pripravljeni stopiti iz vselej istega mehurčka stikov in se pomešati med seboj, se oploditi s svežimi memi (in geni), nasploh dati, skratka, priložnost nečemu drugačnemu.
In ko smo že pri tem …
Se nadaljuje …