SLOVENSKA MESEČINA. ALIENEJE: POSLEDICE

OPOZORILO: Spodnji skupek alinej vsebuje prenekateri razvajalček. Kdor si ogleda filma ne bi rad kvaril s prevelikim vpogledom v vsebino, mu je svetovano branje kritike prek sledeče povezave.

* * *

– Že dober mesec je, odkar je luč ugledal celovečerni debi Darka Štanteta Posledice (2018). Številne nagrade (3 vesne, najboljši film po izboru občinstva, naj celovečerec po izboru žirije slovenskih filmskih kritikov in kritičark na slovenskem filmskem festivalu ter 2 nagradi za režiserja na Jameson CineFestu), predvajanje na TIFF-u, udaren napovednik in vsesplošen hype, ki se je posledično ustvaril, nas je prepričal, da moramo v kino (in film scefrati na prafaktorje). Right off the bat moram reči, da ima film poseben šarm, zaradi katerega mi sčasoma vse bolj prirašča k srcu. Ko govorimo o Posledicah, ne govorimo o mojstrovini; ima svoje napake, ob katere se bom spotaknil, vseeno pa sprejme določene netipične odločitve, ki zame resnično delujejo.

– Začnimo z minusom. Na jetra mi je šel celoten začetek. Najprej scena, ki večini gledalcev skoraj v obraz pove, kaj bo veliko razkritje o glavnem liku Andreju (Matej Zemljič), potem nekaj tiste gledališčne slovenščine, mimo katere ne moremo (resno, celo pot domov iz kina sem razmišljal, kdaj sem nazadnje slišal kogar koli reči besedo ‘kakršen‘ v čustveno napetem pogovoru), potem nekaj scen, kjer se Andrej dere na starše in je prepričan v svoj prav in potem prve scene v zavodu, kjer ekspresno podvomi v svoj prav in se znajde v pregovornem konfliktu s svojim srcem. V desetih minutah smo videli več sprememb glavnega lika kot jih običajno sproducira posamezen film. In resnici na ljubo to sploh ne more biti presenečenje, če pa že po prvi minuti povprečen gledalec ve, kaj je Andrejev štik in se lahko upravičeno vpraša: kam lahko gremo od tu naprej?

– Prav zaradi tako zoprnega začetka, mi je všeč, da se film enostavno odloči: fuck it, nikamor. V zavodu smo, konfliktni lik imamo, stereotipne stranske like imamo, pozabavajmo se malo (kar je pravzaprav idealno sinhronizirano z vsemi tistimi linijami v filmu: »Pa kaj je?! Sam zajebavamo se mal!«). Mislim, da gledamo v eno redkih pripovednih struktur, ki ji koristi, da nima (skoraj nič) zgodbe. Stvari se pripetijo pred kamero, že, toda nobenega dogodka ni. Dogodka, ki bi spremenil junaka. Tudi na samem koncu – ko Andrej odpre škatlo za čevlje in v njej najde svojo mrtvo podgano in gre in namlati Željka do nerazpoznavnosti – to ni dogodek. To je samo pripetljaj, ki usmerja pripoved. Andrej ni zaradi tega nič manj/bolj zmeden, še vedno je razpet zaradi istih vprašanj, še vedno ga pestijo iste dileme, zanj ni nobenega novega poglavja. In čeravno sem običajno veliki navijač za zgodbo in jo običajno postavljam pred ostale elemente v umetnosti, sem mnenja, da v Posledicah takšna naturalistična struktura deluje (redko s frazo this movie isn’t going anywhere mislim nekaj pozitivnega). Z njo film še najbolj poudari zelo pomembno temo: da je okolica nespremenljiva. Še enkrat ponovim zgornje besede in zdaj bodo slišati bolj tragično: kam lahko gremo od tu naprej? – Fuck it, nikamor. Ko vas bo po 10 letih nekdo vprašal: kaj se zgodi v tem filmu?, boste pomislili na zgodbo in rekli: »En tip pride v vzgojni zavod in potem je tam še en tip in potem sta nekaj časa kul in potem ga na koncu prefuka.« In ko nekdo povzame film na ta način, se sliši mnogo slabše, kot sugerira prepričljiva ocena 7.3 na IMDb.

– OK, še kakšen minus, ki se izkaže za plus? Ful na kurac so mi šle vse sladkarije v filmu. Pa s tem mislim tako product placement (od Šumijevih bonbonov in Hit piškotov do vseh ostalih memberberry vsakdanjih potrošnih snackov) kot tudi to, da prav zaradi njih filmu ne uspe teh fantov prikazati kot nekih strašnih upcomerjev podzemlja (kot npr. v Rane (1995)). Glej, nihče ne pravi, da fantje ne kvihtajo. You work out, that’s great. Ampak!, to je film. Če hočeš sporočiti, da imaš v vzgojnem zavodu nabildane agresivce, ni dovolj, da vključiš eno fitnes sceno. Igralci morajo zgledati, kot da trenirajo vsak dan. In nikoli ne bodo zgledali fit, če bodo jedli toliko sladkarij u pičku mater! Res, ful na kurac mi je šlo to. Verjetno zaradi same fitnes scene. Ker kasneje me je prešinilo, da so te sladkarije uresničene sanje mladega fantka, ki lahko – ko staršev ni okoli – končno požre toliko bonbonov, kot jih je vedno želel. Fantje nikoli niso bili zamišljeni kot upcomerji podzemlja, temveč kot njihova parodija. Vzgojni zavod je morda res institucija, ki pridni del mesta varuje pred porednimi fanti, je pa hkrati tudi institucija, ki poredne fante varuje pred res porednim delom mesta.

– Če sem že omenil fitnes sceno, naj vsaj pojasnim, kaj me je tako zmotilo pri njej. Pa zamižimo na oko, da smo v preteklosti na velikih platnih že videli ikonično smrt med bench-pressom, zaradi katere ne bi smel nihče nikoli več sprejeti stave v telovadnici popravne ustanove. Ta scena je vzorčen primer nesposobnosti osebja vzgojnega zavoda v tem filmu. Gledalec se od prvega momenta sprašuje, kako ta ustanova sploh funkcionira. Oba vzgojitelja se premikata in oglašata brez najmanjše samozavesti in avtoritete, nikoli se ne postavita ne zase ne za svoja prepričanja ne za skupnost. Njuna oblast je reducirana na stavek: »Poklical bom policijo.« In kaj potem? Ko bodo prišli čez 15 minut bosta oba ležala v mlaki, fantov pa ne bo več. Neizbežno je, da bodo tekom let ta film primerjali z Moonlight (2016). Bom še enkrat poudaril razliko med Mesečino in Posledicami, zaradi katere je prvi film mojstrovina, drugi pa ni: Mesečina pokaže, kako sistem, ki je očitno polomljen, deluje. Še več, pokaže, kako napake v sistemu delujejo samoobnavljajoče. Posledice (kot velika večina filmov) pokaže, kako sistem, ki je očitno polomljen, ne deluje, zato vse napake sistema, ki jih opazujemo delujejo potujitveno in nerealno. Zato me tista scena v telovadnici toliko bolj moti. Fantje se zapletejo v merjenje moči, ki se zaplete v spretno izveden subtilen izraz seksualnih nagnjenj med dominantnim Željkom na vrhu in podrejenim, nemočnim Andrejem na hrbtu; oba prešvicana, oba zadihana. Lahko bi rekel, da gre za eno izmed najboljših scen slovenskega filma nasploh. Lahko bi, ampak jaz sem ves čas razmišljal, koj kurac v tej napeti sceni dela tisti vzgojitelj, ki je še pol minute nazaj v istem prostoru listal revijo in lahno vzklikal: »Hej, umirite se!« Also, ta zavod ima svojo delavnico. Faking delavnico. Z vrtalnim strojem in cirkularno žago in tablami za prepovedano kajenje. In Andreja bodo tam naučili variti. Variti. Va-ri-ti. Dali mu bodo vnetljiv propilen in zaščitno masko in rokavice in on bo varil. On. Nepolnoletno bitje z očitnimi psihičnimi težavami. Kaj bo varil?! Mislim, razumem in še kako podpiram, da si vsak zasluži drugo priložnost in da je prednostna naloga takih ustanov, da človeka reintegrirajo pa da delo krepi in vse to, ampak resno, no, popolnoma resno: kaj d fak je tako nujno zvarit skupaj, da ne more počakati na profesionalnega varilca, ampak mora to opraviti potencialni piroman, brez strokovnega nadzora, v neposredni bližini mladoletnikov in napol spraznjenih pločevink WD-40, kaj?!

– Če sem že pri psihičnih težavah – igra. Na trenutke nekoliko nekonsistentna, overall pa zasedba dobro opravi svoje delo. Imel sem občutek, da jo na začetku filma prav toliko kot mene moti primanjkljaj zgodbe. Če ne vemo, kam gremo, kako naj vemo, kako gremo? Je pa nato druga polovica filma bolj polna scen, kjer si igralci dajo več duška in liki res zaživijo. Še celo bolj kot Zemljič in Šturbej (ki sta pobrala nagradi za najboljšo moško in najboljšo moško stransko vlogo na FSF) sem ploskal zaradi Gašperja Markuna. Vsakič, ko sem mu pogledal v oči, sem mu verjel, da v sebi skriva demone, ki so tik pred tem, da skočijo na plano. I bow down in awe, sir.

– Morda me je prav igra na koncu prepričala. Liki so namreč (v nasprotju z vsem, kar trdi režiser) precej stereotipni in generični. Poredni frajer, čigar sleherni korak je korak predaleč; manijakalni pomočnik, ki je himmlerjevsko ponižen do vodje in entuziastično brutalen do hierarhičnega dna; vsi ostali so v filmu zato da se diktatorju podredijo – edina razlika je ali to storijo samovoljno ali ne. Tudi Andrej, okoli katerega se toliko časa vrtimo, je precej nedodelan lik (in tudi zato je bolje, da je film zgodbovno minimalističen). Njegov konflikt ne napreduje oz. se ne razreši prav zato. Kar malo žalostno je dejstvo, da sem se na koncu filma lahko še najbolj poistovetil z Andrejevim očetom in sicer zaradi enega samega stavka (pa ne verjamem, da jih ima v celotnem filmu 5): »Pridi notri vsaj na čaj.« Ste videli to? Se spomnite tega ali je šlo prehitro mimo? To je lik. Tip ima očitno težave približati se lastnemu sinu. Ne ve, če si to sin želi. Ne ve, če si to sam želi. Ve, da Andrej potrebuje pomoč, ve pa tudi, da je sam ni usposobljen ponuditi. Ampak na dnu vseh teh dilem je eno samo dejstvo: svojega sina ima rad in pika. In ga povabi na čaj, ne glede na vse, kar se je zgodilo prej. To je lik. In potem mati popizdi in nasploh se od štarta v ničemer ne strinjata in ja, točno to, neenotna vzgoja resnično velikokrat stoji za neuravnovešenimi osebnostmi, toda film se ob to niti ne obregne. Na nobeni točki Andrej ne manipulira s svojimi starši, da bi izigral, kar si želi, ne, karikaturno se zdira na njiju in jima še pred kakršnim koli resnim pogovorom pove, da ga ne bosta več videla. Kako prikladno za režiserja. Also, kaj se ima mama za pizdit? Fotr ga je povabil na čaj, vsaj ni mu rekel, naj pride notri na piškote, ki jih mulci že itak preveč pojejo v zavodu (resno, ful mi grejo na kurac sladkarije v tem filmu)!

– Ko utegnete, si film oglejte in podprite ustvarjalno ekipo, vreden je vašega časa. Zgoraj sem se razpisal, kot da ni, a ne nasedajte kritikom. Včasih gledamo drevesa pa ne vidimo gozda. Zato sem tudi na začetku napisal, da ti film sčasoma priraste k srcu. Zato ker je res in zato da ne bi tega pozabil omeniti kasneje, ko sem se spustil na raven elementov in opustil govor o celoti. Grem. Predolgo že pišem.

P.S.: Večkrat v filmu bo kateri od stranskih likov povedal kakšno plitko vzgojno lekcijo in jo pospremil z »modrostjo«, da je treba nositi posledice. Fak, tudi to mi gre na kurac, ko se na tak poceni način v besedilo vključi naslov. In to, da točno ob besedi posledice še na tisti pristen snobovski način kimajo z glavo, kot da kimajo samim sebi: »Ja, dobro si tole povedal, Jožko, well done.« Fak of!

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.