Sem se čudil, kdo mi je ustavil, a pri štopanju tako ali tako nikoli ne veš. Suhljat možakar nekje pri petdesetih, na sovoznikovem sedežu pa rahlo debelušna žena, tudi nekje okoli Abrahama. Hvala bogu so bankine na večjih francoskih cestah dovolj široke za vsaj pol avtomobila – kar naredi Francijo eno najprijaznejših štoparskih destinacij. To in pa njeni prebivalci, ki ustavijo tudi sredi ničesar. Ker ne obvladam jezika, sem ju moral nekako prisiliti v sporazumevanje v angleščini – eden izmed slabših možnih začetkov, kadar so vpleteni državljani starejšega datuma: če angleščino že znajo, do nje še vedno gojijo precejšen odklonilen odnos. Angleži so itak barbari. Preberi več VII →