In je končno prišlo do tega. Do ene od najbolj lenih form objavljanja vsebine na internetih: do seznama top 10. Kritiki in komentatorji smo tako zoprne osebnosti, da so nam pisali na uredništvo in od nas zahtevali, naj potemtakem povemo, kaj pa so po našem mnenju dobri filmi in naj sestavimo kak spisek najboljših. Spogledali smo se, se strinjali, da bi bil tak seznam nemogoč, saj je množica odličnih filmov nepreštevna, lahko pa npr. naštejemo nekaj kategorij in potem predlagamo, kateri se nam zdijo dovolj dobri, da bi kupili originalni Blu-ray. Če bi bil poceni.
* * *
NAJBOLJŠI DOKUMENTAREC
DB
Act Of Killing (2012)
Zlahka bi se dalo argumentirati, da dokumentarni filmi niso zares »filmska umetnost«. Vendar je Act of Killing več od dokumentarca. Pod pretvezo, da snema nekakšen zgodovinski vojni spektakel, je Joshua Oppenheimer prepustil kamero lokalnim indonezijskim gangsterjem, ki so bili odgovorni za množične pokole med državljansko vojno. Rezultat je osupljiva poustvaritev davno pozabljenih zločinov, ob katerih bi si Hannah Arendt obliznila vseh 10 prstov; in hkrati demonstracija, kako lahko nema kamera hkrati obsoja in rehabilitira.
NM
Waste Land (2010)
Vse odkar me je za časa študija pretresla knjiga Mika Davisa Planet of Slums (2006), mi je tematika sedanjosti/prihodnosti urbanega življenja posebej pri srcu. Kot običajno se mi najbolj posrečena opozorila glede perečih problemov ne zdijo tista, ki izhajajo iz apokaliptičnih napovedi, marveč tista, ki znajo prikazati perpetuum mobile nepredstavljivih sistemov skozi preživetveno zgodbo ljudi s socialnega dna. Lucy Walker združi moči s Karen Harley in umetnikom Joãom Jardinom, ki nam skozi (po)ustvarjanjem slik iz odpadnega materiala precej natančno orišejo, kako delujejo ljudje, ki so bili primorani svoja življenja z(a)vezati z največjim smetiščem na svetu.
NAJBOLJŠI REMAKE
DB
Bad Lietuenant: Port of Call New Orleans (2009)
Če je izvirnik v najboljšem primeru solidna »good cop gone bad« kriminalka, pa je rimejk ubijalska kombinacija Wernerja Herzoga in Nicholasa Cagea. Poročnik Terence začne reševati primer kot zakajen policist na Vicodinu in ga zaključi kot težak zadrogiranec na kreku. Vse vmes je čista genialnost, v kateri glavni junak halucinira legvane, se zadeva z mladoletnicami in grozi starim mamam s predimenzionirano pištolo. In nekje med tem direndajem se Nicholas Cage preneha pretvarjati, da igra vlogo in začne igrati – samega sebe. Največji dosežek ameriške kinematografije zadnjih 43 let.
NM
12 Monkeys (1995)
12 Monkeys je pogojno rečeno remake filma La Jetée (1962). Svoj izvorni material dekonstruira do skoraj nevzdržne kompliciranosti, ki pa v žanru znanstvene fantastike običajno posrečeno učinkuje. Odlika filma je v njegovi sposobnosti gledalcu dati misliti, kako zares delujejo znanstveno-fantastični prijemi, ki so tudi najbistrejšim akademikom še vedno le čirule-čarule. Spomin, sanje, časoplovba so teme, ki nam vsem omogočajo miselne akrobacije in Terry Gilliam v tem filmu poskrbi, da se jih lahko lotimo povsem samostojno in ne po vsiljenem nareku. Performans Bruca Willisa in Brada Pitta prav tako ne škodi.
NAJBOLJŠA MEČEVALKA
DB
Yojimbo (1961)
Kurosawovi filmi so vselej unikaten blend zahodne in vzhodne kulturne tradicije. A vendar ta multikulturni zos še nikoli ni bil tako gladko zmešan kot v Yojimbu. Zajemajoč iz Hammettove noirovske klasike Krvava žetev (1929) je Kurosawa ustvaril zgodbo o brezimnem roninu, ki skuša očistiti mafijsko vasico neželenih vplivov na precej podoben način kot izvirni detektiv – z udinjanjem, spletkarjenjem in hitrim udrihanjem z mečem ali besedami. Rezultat ni le odlična samurajska štorija, ampak tudi eden najvplivnejših kulturnih proizvodov 20. stoletja, ki je navdihnil neštete kavbojke in policijske drame.
NM
Jadesoturi (2006)
Udrihanje z orožjem ne le ni najmočnejši ali osrednji del te finsko-kitajske koprodukcije, pravzaprav ni niti obstransko orodje, ki bi gnalo osrednjo zgodbo. Antti-Jussi Annila uporabi akcijske prijeme ravno dovolj minimalistično, da so hkrati paša za oči in da filmu ne odvzamejo brezčasnega pridiha, ki se napaja iz finske ljudske epopeje Kalevala in kitajske tradicije filmov borilnih veščin. Rezultat je presenetljivo simpatičen koktejl arhetipov, ki jih najdemo na vseh koncih sveta in je eden redkih načinov, kako tematiko ljubezni prikazati v vsej njeni multikulturni in brezčasni grandioznosti.
NAJLEPŠE VIZUALIJE
DB
Stalker (1979)
Ne, v tej mojstrovini Tarkovskega ni niti sence spektakla ali posebnih učinkov, čeprav gre v osnovi za znanstveno fantastiko; zdi se, da je celo izvirna knjižna predloga bratov Strugacki oskubljena do popolne obisti. In vendar je vsaka minuta sicer triurnega filma nabita z meditativno lepoto, ki jo človek zaman išče pri drugih avtorjih. Stalker je v prvi vrsti film, ki se izogiba jasnim ekspozicijam in dialogom; prav v tej pušči se skriva njegova moč, da gledalcu vzbudi grozo, domišljijo, navdih. Je Zona čudežna? Zdi se, da je Tarkovski našel način, da odgovori na vprašanje; v vsaki upognjeni travi je nekaj magije, v vsakem opuščenem jašku čudesa.
NM
Mad Max: Fury Road (2015)
Težko bi trdili, da najnovejši del sage Georga Millerja o pobesnelem Maxu na velikih platnih prikazuje scene, ki jemljejo dih zaradi impozantnosti okolice. Vizualni učinek filma je prej sladka točka kombinacije hkrati minimalno uporabljenih dosežkov over-the-top tehnologije in širne pokrajine, ki obdaja dogajanje. Prav izpraznjenost slednje, njen obstoj brez človeškega posega, nas lahko prevzame s temeljno ponižnostjo in primarnim strahom puščavniškega življenja, zaradi katerega se je človeštvo sploh začelo združevati v plemenske skupnosti. Izredna uporaba barv (modra, zelena in oranžna) pridoda k slehernemu vzdušju, ki ga scene želijo evocirati.
NAJBOLJŠA TRILOGIJA
DB
Tri barve (1993–1994)
Mnenja glede vzhodnoevropskih filmov so vedno deljena; če naduti cinefili brez izjeme prisegajo na dela Tarkovskega ali Eisensteina kot na ’tisto pravo’, pa jih lahko običajni filmogledci brez posebnega sramu tudi odpišejo kot nepotrebno razvlečene in dolgočasno zakodirane filozofske eseje. Krzysztof Kieślowski prinaša najboljše iz obeh svetov. Trilogija barv (Modra, Bela, Rdeča) zrcali francosko zastavo in njena gesla – svoboda, enakost in bratstvo; vsak od filmov obravnava eno od teh vodil na ironičen in sprevržen način. Ironična distanca je sicer tipično zahodnjaški princip, režiserjev občutek za majhne detajle in čustveno barvitost pa je več kot očitno dediščina iz druge strani berlinskega zidu.
NM
Carnosaur (1993–1996)
Kaj dobimo, ko se frankensteinovski znanstvenici utre ideja razviti virus, ki se prenaša po zraku in impregnira ženske z zarodki dinozavrov? Dobimo trilogijo filmov Carnosaur, ki je potrebovala tri režiserje (Adam Simon, Louis Morneau in Jonathan Winfrey), saj si je vsak od njih verjetno rekel, da kaj več od enega noben človek pri zdravi pameti ne more speljati do konca. Popolnoma neverjetna zgodba, idiotski liki, klasični znanost-je-šla-predaleč klišeji, neumne smrti in smeha poln pehar, vsaj prva dva filma trilogije pravilno ujameta količino samoironije, ki je potrebna, da filmi s takšno zasnovo dejansko zaživijo.