Brovarišice in brovariši,
medspletna situacija se zaostruje!
Dvignite roke, tisti, ki se vsaj pol-resno ukvarjate s športom. Hvala, ni vas veliko, saj gresta šport in branje skupaj kot akcijski filmi in dobre ocene (večkrat po pravici, nekajkrat tudi ne). In o akcijskih filmih bo tudi govora v naslednjih nekaj odstavkih, a najprej zaključimo uvod. Sedaj povejte, koliko poškodb ste utrpeli. Nekaj pa že, kajne, zgodi se tudi najboljšim (v resnici se najboljšim dogajajo pogosteje kot amaterjem, to je lahko tudi spodbudna misel). Sedaj pa se vprašajmo ključno vprašanje: kdaj ste utrpeli poškodbo? Največkrat je odgovor: med treningom. Tudi to je normalno. Tekme so rezervirane za prikaz znanja, med treningi pa so dovoljeni eksperimenti in deviacije od že usvojene prakse. In včasih eksperimenti ne uspejo, bi rekel Jože Žemba. Kar želimo sporočiti je to, da se pravzaprav tahuda nasilja nad telesi v resnici dogajajo med treningi bolj pogosto kot med tekmami. In vendar, naj mi kdo odgovori: če je med treningi več akcije, kako to, da gledalci hodijo na tekme?
Odgovor je preprost: akcija sama ni tisto, kar je konzumentu entertainmenta zanimivo. Na tekme nas vleče, ker želimo vedeti, da je naš as prestal vse ovire, ki mu jih je pod noge vrgel okoliš in sedaj žanje sadeže uspeha levo in desno. Tekme pišejo nacionalni mit. Mala Slovenija z malim Zlatkom Dedićem pokosila veliko Rusijo. Tekme so poglavja, tekmovalci v njih so liki, ki jih spremljamo, ker se z njimi poistovetimo, akcija nas ne zanima, zgodba je tista, ki nas zanima. Akcija je le orodje ustvarjalca, da napiše dobro zgodbo. Mi ne verjamete? Kdaj ste nazadnje gledali zadnji obračun v boksu? Ko sta se udrihala Floyd Mayweather in Conor McGregor? Še pred tem, ko je Dejan Zavec branil titulo proti Andreju Bertoju? Še prej? Ko sta se usekala Mike Tyson in Evander Holyfield? Možnost obstaja, da ste bili tudi vi del množice ljudi (v katero štejem tudi sebe), ki si je v življenju ogledala en sam boksarski dvoboj in to v času, ko niste poznali niti razlike med krošejem in aperkatom. Zakaj? Ne zaradi akcije, seveda ne. Moj odgovor poznate. Press je enostavno poskrbel za preveč mikaven spektakel.
Ste gledali risanko Dragonball Z (1989)? Veste zakaj ogromna večina občudovalcev na vprašanje, kateri pretep jim je najbolj ostal v spominu, odgovorijo: tisti s samega začetka vseh sag med Gokujem in Vegeto? En razlog je ključen. Ker je akcija reducirana na orodje. Na to, kar mora biti. Ni centralna, ni niti nujna, je le orodje. Ko Vegeta vstopi v zgodbo, nam odpre vrata v preteklost, v vesolje, v globine posameznikov, ki jih prej niti slutili nismo. Z Vegeto postane DBZ prava zgodba. Ne, res, dobesedno. Do Vegete smo poznali samo generične karikature, ki bodo vedno naredili super dobre ali pa super hudobne poteze, zdaj pa prvič v štorijo vstopi tragični junak. In ne mi srat s Picollom, da je konfliktna osebnost. Picollo je samo lik X, ki ga ustvarjalci na silo prestavijo iz množice super hudobnih v super dobre. Nikogar nikoli ni zaskrbelo, ali bo morda Picollo Gohana zadavil med spanjem. Nikogar. Z Dragonballom (1986) smo imeli akcijo, z Dragonball Z-jem smo dobili zgodbo. In od teh dveh je zanimiva samo slednja.
Kako res se to šele izkaže, ko začnemo gledati akcijske filme na najbolj zoprn način, ki si ga lahko zamislimo: v primežu statistike. Akcijske scene se odvijajo hitreje kot pogovorne, zato smo kot opazovalci ob njih podvrženi temporalni varki, da trajajo dlje. V resnici redko presežejo marker treh minut. Ko jih seštejemo, spoznamo, da večkrat ne predstavljajo niti desetino filma. Za to obstaja zelo dober razlog. Z akcijskimi scenami je težje pripovedovati. Dobri filmi znajo izkoristiti sleherno akcijsko sceno, da se v njej liki razkrijejo, nam pokažejo del sebe, ki nam ga v dialogu ne morejo. Poslušajte youtuberje, ki obravnavajo serijo Igre prestolov (2011) in preštejte, koliko jih med najboljše scene všteje bitke. Večina se strinja, da so vrhunci epizod le še redke izvrstno spisane dialoške konfrontacije, kjer se udarijo mnenja dobro razvitih likov, ki morajo rešiti očiten konflikt. Zakaj? Obljubim, da se poglobimo v GoT in kako lahko več na kocki pomeni manj na kocki ob naslednji priložnosti, tokrat le omenimo, da se se tista prava, tazanimiva, zgodba vselej odvijala med liki in ne na bojnem polju. Še posebej zadnja leta pa so bojna polja le realizacija tistega, kar vsi vemo, da se bo zgodilo. Pokažite mi zaslepljenca, ki je resnično verjel, da bo Ramsay Bolton porazil Starke. Kdo je rinil z upanjem skozi zid in molil, da bodo zombiji med svoje vrste spravili Jona ali Danny? Nihče. In zato je bila tudi akcija zadnje sezone povsem odveč.
Preidimo h ključnemu sklepu, da slučajno ne bi kdo pomislil, da na (jez)decih vsebine gojimo posebno zamero zoper akcijo. Obstaja cela kopica zgodb, ki nam dokazujejo, da so akcijske scene lahko unikaten način pripovedovanja. In še bomo izumljali nove. Ampak, ali veste, kateri paradoks bo vedno tlel v podtalju? To, da akcija – ali, bolj natančno, agresija, nasilje – ni taprava akcija. Taprava akcija je, ali bosta Tony Stark in Pepper Potts lahko zaobšla lastne komplekse in si na štiri oči izpovedala čustva. Taprava akcija je, ali bo prijateljstvo med Samom in Frodom dovolj trdno, da bo premagalo skušnjave, ki jih nad posameznikom izvaja the prstan. Saj veste. Vse tisto, zaradi česar se tudi vsi mi dejansko tresemo v življenju. Ljubezen, travme, zavist, obžalovanje. Vse tisto okoliško pretepanje in streljanje, vse tisto, kar opisujemo z »akcijo«, je le filter, le ventil, ki sprosti napetost na velikem platnu ali med platnicami ali na sliki ali na kipu ali na stavbi ali kjer koli, ker je s tapravo akcijo vselej težko shajati in na vsake toliko potrebujemo tri minutke počitka.
Zdaj pa na svinje!