Sila se je zbudila in vstopnice za premierne dneve so dobesedno razgrabljene. Z Naughtiousom sva komaj uspela dobro prespati bežigrajsko predpremierno predvajanje ob nečloveških urah. Je sedma epizoda upravičila pričakovanja in bedenje do pete zjutraj?
* * *
DB
Spomnim se kakšno leto nazaj, ko si pripomnil nekaj čez tisti prvi kratki napovednik Vojne zvezd, ki je s takim pompom zaokrožil po internetu; dejal si, da vse skupaj zgleda kot reklamna kampanja na Kickstarterju. Pa vendar se je na koncu iz tega rodila ena najboljših marketinških akcij in z njo eden najbolj pričakovanih filmov vseh časov, ki je na premierah gladko povozil rekorde. Sam sem v eni od napovedi izjavil, da je današnja filmska publika bolj skeptična kot tista, ki je odšla v kino leta 1977 gledat prvo epizodo. Pa je glede na vseprisotne pozitivne kritike povsem mogoče, da sem udaril mimo. Sedma epizoda si zasluži vsaj toliko primerjave z Novim upanjem kot tudi z Grozečo prikaznijo. Očitno je, da se bo nova trilogija vrnila k uspešnemu receptu iz sedemdesetih, hkrati pa ga čakajo enake pasti velikih pričakovanj kot predtrilogijo. Kakšen je bil tvoj vtis?
NM
Zgoraj navedeno podpišem. Priznam, da sem malo zbegan nad vso hvalo, ki jo je film pokasiral; tako pri uglednih kritikih kot pri širši javnosti. Kljub temu, da rad berem predvpoglede, kot je bil tvoj, sem do zadnjega pričakoval, da nam bodo servirali slab film – se pravi, verjel sem v prve štiri točke (ki so se tudi zares izkazale za precej, če že ne docela, točne), zadnji, ki je tudi sicer najbolj podvržena osebni interpretaciji, pa nekako nisem zaupal do samega ogleda filma. Pričakujem očitke, ki bodo povezali moje pesimistično pričakovanje s splošnim vtisom, in jih niti ne zanikam. Meni se je zdel film ravno dovolj dober, da upraviči budžet in ravno dovolj slab, da si ga ne želim videti še enkrat (čeprav, če sem si dvakrat ogledal Napad klonov, potem se filmu Sila se prebuja dobro piše). Nič ne morem reči čez režijo. Scene so se mi zdele boljše kot kdaj prej, kar je še dodatno pohvalno, ker so skoraj v celoti posnete izven hangarjev; kdor je bil odrejen za šefa barv, je svojo nalogo opravil dobesedno brez napak. Domišljija in njena realizacija sta res vredni svojih 5,90 EUR (ali tistih par uric dolpotega). Imam pa zato tolikanj več pripomb na zgodbo. Najbolj razjarjeni komentatorji na Tubi trobijo z mnenjem, da so v kinu gledali Novo upanje 2.0. V resnici sem bližnje njim kot njihovim nasprotnikom. Upam, da me lahko spodmakneš.
DB
Sam sem že pred filmom preletel spoilerje in se nekako pripravil na vsa presenečenja, s katerimi nas filmi velikokrat peljejo žejne čez vodo. Finta vseh velikih preobratov, šokantnih smrti in pomembnih vrnitev je pač v tem, da nas gledalce presenetijo samo prvič, dober film pa mora zdržati tudi trezen drugi ogled. Zdi se mi, da se bodo kritike filma sčasoma ohladile. Tudi Grozečo prikazen so pričakali navdušeni prvi odzivi, ljudje so bili preprosto veseli, da lahko podoživljajo svoje otroštvo. Mislim, da sedmo epizodo čaka boljša usoda, ker je temačnejša.
Kar pa se tiče zgodbe Vojne zvezd, bi jo lahko kot vselej razdelili na dva nivoja. Prvi je na tej osebni ravni, kjer spremljamo intimno zgodbo junakov. Te štorije so bile že od prvega dela dalje banalno pogrošne. Vse nas je skominalo od neugodja ob bedastih ljubezenskih izmenjavah med Leio in Hanom ter Anakinom in Padme. Zgodba o izbrancih, ki se dvignejo iz niča in odrastejo v junake, je bila do sedaj prav tako povedana na milijon načinov. Obstaja pa tudi ta druga raven, po kateri je Vojna zvezd epska pripoved, mitologija nezamisljivih razsežnosti. Način, kako je tradicionalne, poznane arhetipe vpeljala v znanstveno fantastiko, je povsem brez konkurence. Zgodbe o imperijih, uporih, boju dobre in zle sile … Mislim, da je sedma epizoda dobro nastavila ta drugi nivo, ker odpre nemalo novih vprašanj in pokaže staro generacijo iz epizod IV-VI v zanimivi luči. Na tisti osebni ravni pripovedi pa je novi del enako avtističen in zaostal kot vseh šest delov pred njim.
NM
Morda je oblazinjevalna okoliščina za sedmi del prav to, da je prvi (četrti) tako razočaral. Gledalci smo bili resda bolj na preži, češ: »Kje me boste skušali okoli prsta?« Po drugi strani pa nismo zares mogli nasesti, kot se je to zgodilo davnega ’99. Težko se strinjam s komentatorji, da sedmica neguje material iz originalne trilogije. Zdi se mi precej bližje Jurskemu svetu (takisto izšel letos), ki tako zelo počiva na slavi najuspešnejšega produkta iz franšize, da že kar boli. Priznam, tako nizka – kot pri dinozavrih – brca vseeno ni bila. Precej všeč so mi bile scene, ki so imele reference na prvo trilogijo povsem naključno navržene. Npr. ko se Rey med obrokom skrije v senco nečesa, kar se kasneje izkaže za Walkerja. To mi da vedeti, da ni dolgo nazaj, kar je Luke še vedno udrihal po temni strani Sile. To, da protagonista zakurblata Milenijskega sokola, že meji na počivanje na stari slavi.
Čustveno otopelost sem zaznal tudi sam, očitno se je vame preko prvih šestih delov docela vtisnilo mnenje, da gre pri Vojni zvezd za epski žanr. Deloma lahko to pripišem igri in/ali scenariju. Je bil sploh kdo v kinu, ki ni pogledal na mobitel, koliko je ura, ko je Finn zabil, da se zbežal od Prvega reda (naciji, dobesedno) in pritekel naravnost k Rey? V eni sami potezi je bilo vsem jasno, da čustva ne bodo privrela na plano – kot se to običajno zgodi v intimi – iz drobovja, ampak nam bodo navržena brezkompromisno in črno na belem. Na tej točki z moje strani props Adamu Driverju, ki je imel svoje momente, ampak kaj mu pomaga dobra igra, če si ga bodo vsi zapomnili po idiotski faci, ko sname čelado? Od najbolj osnovnih elementov, imam občutek, še najbolje učinkuje humor. Tega je več, kot ga je bilo prej (ali pa je enostavno boljši in lepše izstopa). Takoj po filmu sem dejal, da nadomešča primanjkljaj tehnoloških novosti, si me pa prepričal, da gre za dve čisto ločeni komponenti filma. Morda pa humor izstopa toliko bolj, ker je pač eden od ekstremnih polov prikazanega spektra počutij?
DB
Včasih človek res ostrmi, kako si blockbuster s takšnim budžetom in toliko sodelujočimi scenaristi lahko privošči banalne dialoge. So se bali, da bo kakšen osnovnošolec zgrešil poanto? Če še enkrat pomislim, to vprašanje morda sploh ni retorično. Očitno gre za rak rano Vojne zvezd. Se pa strinjam, da je humor napredoval in da smo videli več zabavnih enovrstičnic kot v času Lucasove vladavine. SW se je vedno trudila nekje v tej smeri, kot bi želela prispevati nekakšen komični odmor v času, ko praktično vsi visijo na nitki med življenjem in smrtjo. Humor je tudi temeljna ločnica med dobrimi in slabimi v Vojni zvezd (in v filmih nasploh). Za tokratno epizodo lahko rečem, da je Finn kljub tisti nesrečni izpovedi imel precej dobrih momentov. Od vseh glavnih likov mi je bilo še najlažje simpatizirati z njim in njegovo situacijo. Dejansko je eden redkih karakterjev, ki jim lahko verjameš – po eni strani se zavedajo, da niti svoje usode tudi slučajno ne držijo v svojih rokah, po drugi pa si ravno zato privoščijo lahkomiselnost in odrezave momente.
Če na hitro obdelam še ostale like, so me manj navdušili. Rey je dolgočasno rutinska herojka. O Poeju ne izvemo praktično ničesar razen tega, da je dober pilot. Kylo Ren bi bil zanimiv, če bi ostal zakrit. Tako pa nekako sumim, da bo šel po poti ostalih iz mračne plati Sile; več kot nam povedo o sebi, manj nas fascinirajo. Trenutek, ko si sname masko in postane Adam Driver z obupno pričesko, je najboljši možen primer. Mislim, da bi mračnjaki morali ostati čim dlje v senci.
NM
Res. Liki so precej tipizirani. Morda je prav to pravi recept, da se tako dobro vklopijo v strukturo Novega upanja. Zlikovci, ki imajo svoj načrt že docela razvit (v še eni, tokrat malo večji Zvezdi smrti), ne da bi to galaktična policija sploh vedela. Uporniki, ki se jim edinim sanja, kaj se dogaja za hrbtom branilcev miru v vesolju in dajo vse od sebe, da razstrelijo ogromno lebdečo joško, kar seveda uspe enemu od glavnih likov. Potem glavni zlikovec, ki operira zgolj kot stric iz ozadja in njegov najpomembnejši podanik, ki gledalcem pobere dih, ko v najbolj neprijetnem trenutku pobije najstarejšega izmed protagonistov. In pa seveda prototip junaka, ki se še ne zaveda, da je junak in šele proti koncu filma dojame, da resnično zna uporabljati Silo, kar rezultira v nekakšnem statusu quo, ki vodi do končne scene, ta pa nam, navijačem, da vedeti, da še obstaja … no, khm, upanje. Že ko se je v prvi minuti rolalo slavno rumeno besedilo med zvezdami, sem si sicer priznal, da je nastavek za zgodbo obetaven, a se hkrati zavedal, da je preveč ohlapen, da bi sam znal iz njega izpeljati inovativno zgodbo. Kaj ti misliš, vidim analogijo med filmoma tam, kjer je v resnici ni?
DB
Eden od razlogov za razočaranje pri meni je ravno v tem, da so napovedniki in tudi sama ekipa večinoma obljubljali evolucijo teh stalnih likov. Mislim, da je film nekako klecnil pod težo pričakovanj; bil naj bi vse, kar so ljudje ljubili pri stari Vojni zvezd, hkrati naj bi naredil korak naprej, moral bi nagovoriti tako obstoječe navdušence kot tudi nove gledalce, ni smel pozabiti na dogodke prejšnjih epizod, ampak hkrati je moral nastaviti temelje za novo obetavno sago. Dejansko je bila naloga veliko težja kot leta 1977. Namesto, da bi gledalcem pokazal nekaj novega, jim je kazal samo tisto, kar so že itak želeli videti.
Posledica streženja vsem tem pričakovanjem se odraža v neuravnoteženosti. Tempo filma je na momente hektičen, tako da so številni stranski liki reducirani na nekaj replik. Lupito Nyongo in Maxa von Sydowa smo videli na platnu vsega skupaj kakšni dve minuti. Če odštejem Kyla Rena, o ostalih hudobcih nismo izvedeli dovolj, da bi resnično zbudili našo pozornost. Gre za konstanten problem velikih uspešnic; v njih se zgodi preveč stvari, preveč je udarnih momentov. Pozitivna plat tega je, da lažje spregledamo luknje v zgodbi. Slaba plat pa to, da se filma čez nekaj mesecev komajda še spomniš. No, so pa po mojih najpesimističnejših pričakovanjih kljub vsemu še vedno našli več kot dovolj časa za novega droida, ki se pojavi v praktično vsakem jebenem prizoru.
NM
Ko smo že pri droidih, varovanca občinstva C3PO in R2-D2 seveda dobita svoj kos pogače in primakneta k zgodbi tisto, kar sta vedno znala. Prvi je štorast, strahopeten in overly politično korekten, drugi pa na samem kraju reši dan. Morda celo malo neprepričljivo komfortno za vse zbrane. Po svoje bi zelo rad videl, da po N-ti SW trilogiji izdajo zbirko DVD-jev (ali kar koli bomo že takrat kupovali) z naslovom Zgodba o dveh robotkih. Tak je tudi pohvalen obrat serije Vojne klonov, ki se časovno odvija nekje med drugim in tretjim filmom. Kratke epizode ves čas spreminjajo naratorja, fokus na različne protagoniste in njihov pogled na svet ter motive. Za en film je to prevelik zalogaj, zato jim tega ne moremo zares očitati, toda klasičen pristop: svetloba-demokracija-gverilski uporniki-modri meči vs. tema-elitistična monarhija-emperorjugend-rdeči meči je pa morda vendarle že docela izpet. Mislim da prav zato kritiki tako radi pozdravljajo konfliktnost osebnosti Kylo Rena – ker gledalcem počasi postaja jasno, da so perspektive tiste, ki dologajo, katera stran je dobra in katera ni.
Da pa ne bom samo udrihal po filmu, naj poudarim še eno lastnost filma, ki mi je bila res všeč in ki je bila vedno temelj kritike filmov Georga Lucasa. Sedmi del nam prinaša primerni delež ekspozicije. Kdor je bil do sedaj vajen zoprnije, da nam je vse še preveč postreženo na srebrnem pladnju, bo z odobravanjem pozdravil ta film, ki gledalca večkrat pusti v ugibanju – spet, približno tako kot Novo upanje, ampak še bolje. Edinole pretirane čustvene reakcije, kadar gre za nekaj res intimnega, so morda še vedno na nivoju tistega slavnega Vaderjevega: »Nooooo,« s konca tretjega filma, sicer pa lahko ves čas uživamo v naprezanju domišljije pri vstavljanju majhnih delcev v zgodbo, ki jo resda ne spremenijo, a imajo potencial nanašanja nians. Pomembno se mi zdi, da tudi na tem mestu ustvarjalci ne zabredejo pretirano v poustvarjanje originalne štorijalne tenzije (zlo proti dobremu), sicer se celi trilogiji pri antifanboyih ne piše nič dobrega.
DB
To je dobro opažanje. Mogoče sem ekspozicije vzel za nekako samoumevne, ampak so v originalni trilogiji dejansko igrale veliko vlogo. Obsesija na Vojno zvezd se je v glavnem hranila na tistih malih trenutkih, ko se kakšen Alec Guiness mimogrede spominja neke vojne klonov iz daljne preteklosti in ko Yoda omeni, da ob Lukeu obstaja še eno upanje za Silo. Ves čas ti daje vedeti, da za vsem skupaj obstaja še neka večja slika, ki se nam utegne razkriti v nadaljevanju. Mogoče pa tudi ne. Ne vem, če se je okoli katerekoli druge franšize spletlo toliko fenovskih špekulacij, mitov in legend. Samo pomisli na t.i. »extended universe«, kjer je vsak obskurni lik dobil ozadje in zgodovino v obliki romana, stripa ali pa vsaj v kakšnem enciklopedičnem članku.
Strinjam se, da je novi film uspel nadaljevati v tej smeri. Mislim, da lahko pričakujemo nekaj razdelave. Mogoče v obliki serij; bolj verjetno pa po mojem v kakšni razširjeni, dopolnjeni verziji filma (3-urni director’s cut?). Disney je že napovedal vsaj dva spin-offa o zgodbi prvih upornikov proti imperiju in o mladem Hanu Solu. Časa za razdelavo obstoječe zgodbe bo najbrž več kot dovolj, vprašanje pa je, če ne bo šlo samo za eksploatacijo že obstoječe štorije. Mislim, da tu lahko še najpomembnejšo vlogo odigra naslednji del, ki bi moral bolje predstaviti temno stran Sile in morebitno dvoumno vlogo Kyla Rena.
NM
S takšnim optimističnim koncem lahko skleneva tole diskurzijo. Imava dosti nade, da se bova čez par let ponovno spravila v kino, osmici nasproti, v avtu ugibajoč, kaj se je že zgodilo v sedemki. Ni ga tako slabega filma, da se ga ne bi splačalo pogledati. V vsakem je dovolj prostora, da se gledalec v njem ali najde ali izgubi in novi del Vojne zvezd ni nobena izjema. Nekateri bodo razočarani, drugi bodo navdušeni, vsem pa seveda svetujeva ogled – če ne zaradi drugega, iz čisto preprostega razloga prepoznavanja memov, ki se bodo pojavili v naslednjih mesecih. Splošna kulturna razgledanost, recimo temu. Ne poznati ozadja Vojne zvezd je približno tako kot ne biti na Facebooku. Seveda ni s tem nič narobe, ampak dokler ne izkusiš na lastni koži, kaj ti je ponujeno, ne boš zares poznal ene od plati življenja. In kot vedno, ni važno, kje si film ogledate, ampak Kino Bežigrad je brez dvoma naša prva izbira.
Nasvidenje v naslednji vojni.