Človek je Kozmos ali Herkul, v katerem se vrtijo sonca in njihovi sestavi. Tako se v človeku vrtijo vsi predmeti, ki jih je ustvaril. Tako kot sonce jih usmerja in vleče za seboj po poti neskončnosti, ki mu ni poznana. Kot vesolje z vsemi svojimi nadraženostmi vred stremi k enotnosti, tako tudi človekovi razpršeni »predmeti« sestavljajo celoto z njim kot središčem, celoto, ki se premika v univerzalnem gibanju. Celote se ena za drugo, medtem ko se priključujejo ena drugi, poganjajo po neskončni poti nefigurativnega.
Vsem ljubi fantastični pisec fantastike Ray Bradbury je v eni izmed svojih bolj znanih kratkih zgodb popisal sploh prvi primer simulirane resničnosti, kot je poznamo danes. The Veldt je zgodba o štiričlanski družini, ki živi v »Srečnem domu«, kjer vse nadležne domače opravke izvaja kar hiša sama. Starša zaradi odsotnosti vseh obveznosti začne mučiti depresija, otroka pa se navdušita nad otroško sobo, nekakšnim simulatorjem, ki lahko na telepatsko zahtevo prikliče katerikoli kraj in izkušnjo. Smrkavca seveda kmalu postaneta tako obsedena s sobo, da ves prosti čas preživita le še tam, v objemu simulirane afriške savane. Ko ljubosumna starša vendarle poskusita vzeti vzgojo v svoje roke, ju otroka z zvijačo zapreta v otroško sobo, tam pa ju pojedo izmišljeni levi. Preberi več NOGOMET V IGRI, IGRA V NOGOMETU→
Grabil sem jo za rit, neveščo kurbo, ki je bila daleč od klasičnega pomena te besede, pa je vendar delovala tako. Sicer sva se pa ljubkovalno vedno tako poimenovala. Po vsakem prepiru mi je samo pomignila z boki in moji argumenti o njeni nadvladi so bili vidni še najinim otrokom na vrtčevskem dvorišču. Poljubil sem jo na lice in tamali so gledali za nama, kot da ljubezen ne obstaja več, mogoče pa jim je po vseh predstavah o gejevskih pingvinih in spraševanju po (ne)božjem, na katere sva jih vozila, enostavno svet postal pretirano determiniran. Pojasnjen. Usmerjen. Definiran. Preberi več GRABIL SEM JO ZA RIT→
Ideja, da bi (jez)deci vsebine v bralne drame pretvorili svete tri kralje slovenskega radia, je stara prav toliko, kot so stari (jez)deci sami. Na samem začetku je med drugim obstajala pobuda transkripcije treh zlata vrednih pogovorov, ki so se ohranili skozi čas zahvaljujoč Youtubu. Pričeli smo z Vinkom k ma velik sadja, nadaljujemo pa leto in pol kasneje z gospodom Ivanom iz Frankovega naselja, ki ga koncept modernega, simboliziran v medijih telefona in radia, muči do nivoja vzajemnega sovraštva. Slava mu za vekomaj! Dandanašnji nas spominja na drugačne čase, ki pa so bili prav tako prežeti z generacijskim trenjem. Zgodovina se ponavlja, a nikoli ni ista. Preberi več IVAN & RADIO OGNJIŠČE→
Tako zdolgočaseno je navrgla noge v zrak. Niti ji nisem kaj pomenil tisti trenutek niti ji ni bilo mar. V svojem svetu je trgala listke z omare polne blodenj in bolečin. Celo leto je že bežala pred svojo preteklostjo, a ji vendar ni znala ubežati. Tam je bila. Tam jo je grizlo, tam ji je lezla izpod nohtov. V tistih zdolgočasenih nogah, ki sem si jih prisvajal, je bilo tako malo resnice, da so izginile še one same. V svojem dihu sem zapazil tesnoben strah in nervozo. Občutek sem imel, da bom crknil kar tam na mestu. Preberi več TAKO ZDOLGOČASENO JE NAVRGLA NOGE V ZRAK→
