GRABIL SEM JO ZA RIT

Grabil sem jo za rit, neveščo kurbo, ki je bila daleč od klasičnega pomena te besede, pa je vendar delovala tako. Sicer sva se pa ljubkovalno vedno tako poimenovala. Po vsakem prepiru mi je samo pomignila z boki in moji argumenti o njeni nadvladi so bili vidni še najinim otrokom na vrtčevskem dvorišču. Poljubil sem jo na lice in tamali so gledali za nama, kot da ljubezen ne obstaja več, mogoče pa jim je po vseh predstavah o gejevskih pingvinih in spraševanju po (ne)božjem, na katere sva jih vozila, enostavno svet postal pretirano determiniran. Pojasnjen. Usmerjen. Definiran.

Vsak poljub mora biti definiran. In bolj kot se trudi ta svet sprejeti raznolikost, bolj je popredalčkan. Festival za svobodne ženske je v torek, v sredo pošiljam svojo babo na festival feme feminite, da se bo ta pretenciozna krava spomnila, kdaj še na mizo postavit kosilo, v četrtek jo videvam na paradi ponosa, ker sem pa vendarle šel s temle zapisom predaleč in sem navaden pofukan mizogin. Tako imenovani sovražnik žensk. A še vedno ne vem, ali sem tisti, ki sovraži ženske, ali tisti, ki ga sovražijo ženske. Ta slovenščina (in njeno besedotvorje) je za to uganko enostavno premalo dodelana. Spet nisva govorila. Ženšče me je vedno znalo zjebati. Verbalno ni bilo od nje nič. Je pa migala z ritjo, je pa hodila naokoli, kot bi ravnokar požrla pol sveta. Bolj je bila trmasta, bolj se je v meni porajala želja, da jo nategnem. Saj se je vsega zavedala, po desetih letih me je poznala do obisti, zlezla mi je v kosti. Ko je začela ravnati svoje obrvi, sem vedel, da me zopet analizira, dekonstruira, sesuva na koščke in sestavlja nazaj. Z mano si je šla čisto navadno defragmentacijo trdega diska. Kot bi gledal tiste koščke, ki se po celem tednu nametanih misli, zamer, užitkov, propadov, uničenih živcev in na sveže zgrajenih zidov postavljajo na novo. Vsak na svoje mesto. Vse je barvno. Jeza in rajc sta skupaj v rdeči, v rumeni so tiste male misli in otroški nasmehi, v beli je občasen miren spanec. V zeleni je ona, vsa zavistna in sveža, pomladna tečna vešča. Postavila me je tako, kot si je želela, tako me je zgradila. Če se zgrajeno ni skladalo z realnim mano, mi je pa zatežila, da se ne znam obnašat, da mislim samo nase, da sem vaško hovdre, da srajco imam že pravo na sebi, le po žago si naj še skočim v zadrugo. Če se je pa podoba slučajno skladala, je ženšče zasanjalo in mi potožilo, da nisem več takšen, kot sem bil. Kljub vsem pripombam in opombam, prepirom pa je še vseeno vsak večer silila k meni. Če mi že ni dala fukat, mi je pa skromno ponudila vsaj obris riti. No, zdaj me je pustila spat kar na kavču, zameril sem se ji kot že dolgo ne.

Booty

S kavča sem se s težkim srcem prestavil za delovno mizo, ki sem jo imel na žalost postavljeno tako, da sem gledal še na najino posteljo. Nje ni bilo, na mizi je bila postavljena kava, a s kislim mlekom. Verjetno mi hoče zopet povedati neko »globljo misel«. Da ji grenim življenje, ali pa kakšen drug podoben veleumotvor. Bila je sicer brihtna ženska, preveč. Nisem se znal in zmogel kosat z njo, a simbolika ji pač ni šla od rok. Samo čakal sem, kdaj mi bo začela lepit po ogledalih: »Jaz bom suha, ti boš imel pa ferarija.« Ni hotela priznat, da je pač čisto navadna depresivka. Žlahtna žalostna slovenska rožica. Ne, ona je verjela v kurje juhice, da so lahko vsi srečni. Odprl sem računalnik, za kazen spil skisano kavo, sinhroniziral e-pošto. En sam dolgčas. Položil sem glavo v dlani in zadremal. Za 5 minut. Pa potem še za 10. Nobene nove e-pošte. Nobene nove želje po službenih dolžnostih. Na listu pa vsaj 10 »Nujno!!!« opravkov. Odločil sem se, da se bom zleknil nazaj na kavč. Tole skisano mleko mi enostavno ni dobro delo. Kazen pa taka.

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.