Človek je Kozmos ali Herkul, v katerem se vrtijo sonca in njihovi sestavi. Tako se v človeku vrtijo vsi predmeti, ki jih je ustvaril. Tako kot sonce jih usmerja in vleče za seboj po poti neskončnosti, ki mu ni poznana. Kot vesolje z vsemi svojimi nadraženostmi vred stremi k enotnosti, tako tudi človekovi razpršeni »predmeti« sestavljajo celoto z njim kot središčem, celoto, ki se premika v univerzalnem gibanju. Celote se ena za drugo, medtem ko se priključujejo ena drugi, poganjajo po neskončni poti nefigurativnega.

– Kazimir Severinovič Malevič: Bog ni zapustil prestola: umetnost, cerkev, tovarna. 1922. Preberi več KAZIMIR MALEVIČ. O KVADRATIH IN OZADJIH →