Bila je tiha cvetka z belimi stegni, ki sem jih tako rad gledal in si ga potem doma vsak večer podrkaval. Sanjaril sem o novem in novem in ponovnem pofuku. Oboleval sem ob pogledu na sklenjene dlani, ki si jih je rada zarila med belino tople kože sočnih nogic. Izgubljal sem spomin in pozabljal na besede, postajal sem prevarantski, posesivni oblastnež. Njeno telo je bilo moje. Lastil sem si ga in si polastil še njene duše. Njeni ugovori so bili zaman, nesmiselni, idiotski in predvsem pozabljive narave. Ko se je želela osvoboditi primeža potrebe, ki jo je doletel, je dobila le še eno po riti. Sistemsko in vzgojno. Tako kot mora biti. Preberi več SPUST POD 36,8 °C
Arhivi Kategorije: Kolumne in eseji
KAZIMIR MALEVIČ. O KVADRATIH IN OZADJIH
Človek je Kozmos ali Herkul, v katerem se vrtijo sonca in njihovi sestavi. Tako se v človeku vrtijo vsi predmeti, ki jih je ustvaril. Tako kot sonce jih usmerja in vleče za seboj po poti neskončnosti, ki mu ni poznana. Kot vesolje z vsemi svojimi nadraženostmi vred stremi k enotnosti, tako tudi človekovi razpršeni »predmeti« sestavljajo celoto z njim kot središčem, celoto, ki se premika v univerzalnem gibanju. Celote se ena za drugo, medtem ko se priključujejo ena drugi, poganjajo po neskončni poti nefigurativnega.
– Kazimir Severinovič Malevič: Bog ni zapustil prestola: umetnost, cerkev, tovarna. 1922. Preberi več KAZIMIR MALEVIČ. O KVADRATIH IN OZADJIH
NOGOMET V IGRI, IGRA V NOGOMETU
Vsem ljubi fantastični pisec fantastike Ray Bradbury je v eni izmed svojih bolj znanih kratkih zgodb popisal sploh prvi primer simulirane resničnosti, kot je poznamo danes. The Veldt je zgodba o štiričlanski družini, ki živi v »Srečnem domu«, kjer vse nadležne domače opravke izvaja kar hiša sama. Starša zaradi odsotnosti vseh obveznosti začne mučiti depresija, otroka pa se navdušita nad otroško sobo, nekakšnim simulatorjem, ki lahko na telepatsko zahtevo prikliče katerikoli kraj in izkušnjo. Smrkavca seveda kmalu postaneta tako obsedena s sobo, da ves prosti čas preživita le še tam, v objemu simulirane afriške savane. Ko ljubosumna starša vendarle poskusita vzeti vzgojo v svoje roke, ju otroka z zvijačo zapreta v otroško sobo, tam pa ju pojedo izmišljeni levi. Preberi več NOGOMET V IGRI, IGRA V NOGOMETU
GRABIL SEM JO ZA RIT
Grabil sem jo za rit, neveščo kurbo, ki je bila daleč od klasičnega pomena te besede, pa je vendar delovala tako. Sicer sva se pa ljubkovalno vedno tako poimenovala. Po vsakem prepiru mi je samo pomignila z boki in moji argumenti o njeni nadvladi so bili vidni še najinim otrokom na vrtčevskem dvorišču. Poljubil sem jo na lice in tamali so gledali za nama, kot da ljubezen ne obstaja več, mogoče pa jim je po vseh predstavah o gejevskih pingvinih in spraševanju po (ne)božjem, na katere sva jih vozila, enostavno svet postal pretirano determiniran. Pojasnjen. Usmerjen. Definiran. Preberi več GRABIL SEM JO ZA RIT
IVAN & RADIO OGNJIŠČE
Ideja, da bi (jez)deci vsebine v bralne drame pretvorili svete tri kralje slovenskega radia, je stara prav toliko, kot so stari (jez)deci sami. Na samem začetku je med drugim obstajala pobuda transkripcije treh zlata vrednih pogovorov, ki so se ohranili skozi čas zahvaljujoč Youtubu. Pričeli smo z Vinkom k ma velik sadja, nadaljujemo pa leto in pol kasneje z gospodom Ivanom iz Frankovega naselja, ki ga koncept modernega, simboliziran v medijih telefona in radia, muči do nivoja vzajemnega sovraštva. Slava mu za vekomaj! Dandanašnji nas spominja na drugačne čase, ki pa so bili prav tako prežeti z generacijskim trenjem. Zgodovina se ponavlja, a nikoli ni ista. Preberi več IVAN & RADIO OGNJIŠČE