KAKO SO NAS RISANKE UŽALILE – IN REŠILE

»And then, in 1945,  peace broke out. It was the end of the joke.«

-Monthy Python

Ne le vojne in Hirošime, konec je bilo tudi z neštetimi priljubljenim risankami, ki so v vojnem času tako ali drugače nagovarjale otroke. Le kdo bi lahko pozabil na očarljivi Popayjev boj z Japonci ali prisrčno udjestvovanje Racmana Jake v Tretjem rajhu? Izbris in – povejmo naravnost – cenzura posameznih epizod je bila na prvi pogled logična: vse brez izjeme portretirajo vojne nasprotnike z rasistično karikaturo, ki izdaja njihovo prirojeno zlobo in nekompetenco, da bi se kosali z dobro urejenim, brezhibnim ameriškim imperijem. Le malo razlogov je bilo, da bi povojne generacije še naprej zastrupljali s takšnim hujskaštvom.

Kljub temu je v besedi »cenzura« nekaj zastrašujočega. Nelagodje ostane, četudi se zavedamo njene upravičenosti. Mar ni imel tudi Pij IV. najboljših namenov, ko je ukazal oskrunitev Sikstinske kapele in prekritje golih Michelangelovih figur v Poslednji sodbi? Mar ni bil tudi tokrat izbrisan nek delček ameriške kulturne dediščine, zgodovine, ki ga bomo nekoč obžalovali? So figovi listi zločin?

FigLeafCampaign_Gallery_002_copy

    “Najbrž.”    

Tisti, ki so si postavljali takšna in podobna nelagodna vprašanja, delno pozabljajo, da je tudi dejanje cenzure prav toliko del zgodovine kot samo delo. Da je recimo Cartoon Network potegnil iz etra debitantsko epizodo legendarne risanke Cow and Chicken preprosto zato, ker so se v njej pojavile cigarete, je prav tako značilno dejanje za devetdeseta leta, kot je bilo Pijevo posredovanje ob genitalijah za 16. stoletje. Da bi tobak skrivali pred TV zasloni, je bilo še v sedemdesetih čista fantazija. Še lepši primer nam je ponudil South Park – upodobitev preroka Mohameda je bila nemudoma izvzeta iz epizode leta 2010, čeprav je bila v neki drugi epizodi leta 2003 uprizorjena brez najmanjšega problema. V vsega nekaj letih smo ob risankastem arabskem možu prešli od skomiga z rameni do vsesplošne panike in strahu pred terorističnim maščevanjem.

hqdefault

“Buuu!”

South Park je tudi nasploh serija, ki je najbolj problematizirala naraščajočo občutljivost in prekomerno obzirnost, ki naj bi se pojavila proti koncu 20. stoletja. Pojav, ki ga z najširšim zamahom opisujemo z izrazom politična korektnost, se večinoma razume v obliki mehkejšega diskurza okoli domnevno deprivilegiranih skupin – zaostali otroci so tako postali otroci s posebnimi potrebami, Cigani so po novem Romi, ubijalske kite so zamenjale orke. Gre tako za obliko zunanje cenzure kot tudi samocenzure, ko recimo prihajajoče serije in filmi v svoj scenarij po sili vključujejo homoseksualne in črnske like v strahu pred obsodbami s strani »liberalne policije«. Ta perspektiva nosi nekaj problemov:

  1.  Povsem zanemari dejstvo, da takšna oblika pritiska na ustvarjalce ne prihaja zgolj z leve strani, temveč tudi s strani desnice. Tu govorimo o verskih, domoljubnih in starševskih društvih, ki pazijo na medijske upodobitve religij, spolnosti, nasilja in zgodovine. O tem se lahko prepričate v naslednji akcijski uspešnici, ki navkljub izobilju eksplozij in streljanja ne bo premogla niti enega zoglenelega ali razmesarjenega trupla.
  2. Večina humorističnih risanih serij v zadnjem času povsem brez težav nagovarja takšne teme, ne da bi zaradi trpela kakršnekoli kritike. Še več, glede na gledanost in včasih že kar navijaško podporo privržencev teh serij bi bil vsak pomislek v tej smeri kontraproduktiven.
  3. Vse večja inkluzivnost in obzirnost v filmih in serijah se dobro obrestuje in ni nujno posledica medijskega pritiska. Brokeback mountain je za svojo upodobitev gejevskih kavbojev prejel oskarja, Orange is the new Black je požel odlične kritike za upodobitev transspolne osebe, Caitlyn Jenner pa svoje največje slave ni dosegla z olimpijskim naslovom v Decathlonu ali s sodelovanjem v TV serijah, temveč s (precej javno) spremembo spola.

Caitlyn_Jenner_2_Photo_800

 “Povejte ji, da je lepa. Or else … “

Ob vsem tem je naravnost nezgrešljivo, da termina »politična korektnost« ne boste slišali iz ust človeka, ki bi jo zagovarjal. Skoraj brez izjeme se ga uporablja v slabšalnem smislu, v kontekstu nečesa, kar krši zdrav razum in smiselno presojo; kar omejuje neodtujljivo svobodo govora in kar je neredko del širše zarote t.i. »kulturnega marksizma«. Ta novorek z vsemi pritiklinami v obliki mehkih migracijskih politik, ženskih in drugih kvot torej ne bi mogel biti nič manj kot neposredna grožnja Zahodu.

DeathCampofTolerance11

“Toleranz macht frei.”

 V tako napetih okoliščinah je včasih res težko pokazati, kaj naj bi vsa ta novonastala politična obzirnost sploh pomenila, kaj šele, da bi o njej kompetentno razpravljali. Po eni strani je preminula Zlovenija odlično pokazala, da popolna svoboda izražanja pomeni tudi popolno svobodo hujskaški blaznosti. Po drugi strani ima South Park popolnoma prav v trditvi, da s cenzuro in terorjem proti takšni retoriki ne moremo doseči ničesar, razen morda še ene strahovlade. Z drugimi besedami, liberalna nebesa enakosti brez stereotipov in predsodkov niso mogoča, dokler imamo kite orke, ki ubijajo, Rome, ki kradejo kot cigani in zaostale otroke, ki ob vseh posebnih ugodnostih ostanejo zaostali. Kje je torej tista čudežna razmejitev? Kje je torej most pravičnosti, kjer bomo na eni strani reke pustili homofobe in rasiste z vsem sovražnim govorom vred, na drugi pa mehkužno hipijevsko svojat, ki komaj čaka, da lahko hlini užaljenost?

“To je zločin proti človeštvu. Ne glejte.”

Takšna analogija nam ne more pomagati pri odgovoru, ker je napačna. Predpostavlja namreč, da sta hipijevska in rasistična svojat na različnih bregovih. A kot nam serije, kot so Family Guy in South Park v resnici pravijo, je resnica ravno obratna – gre za dve plati iste medalje. Tako moralistom kot rasistom je skupna težnja, da bi svoj govor vsilili drugim – prav tu se začne in konča svobodna misel in govor posameznika. Če se pogosto sprašujete, ali ste s svojimi besedami in dejanji koga užalili, potem si zapomnite, da s samim žaljenjem in zasmehovanjem ni nič narobe, dokler ste pripravljeni užaliti ali zasmehovati vse. Užaliti vse ali užaliti nikogar – to sta najbolj pošteni poziciji v univerzumu.

South Park premore prav čudovit zaključek epizode »Chef goes nanners«, kjer se mesto spopade okoli problema mestne zastave – ta prikazuje »zgodovinski« trenutek, v katerem skupina belcev linča črnca. Nesmisel spora pokažejo šele otroci, ki kontroverznosti zastave ne razumejo. Barva kože jim v 21. stoletju namreč pomeni tako malo, da rasizma v njej sploh ne zaznajo. Akt otroške nedolžnosti in nepokvarjenosti vaščane gane do te mere, da končno opustijo nesmiselno prerekanje.

south_park_flag_by_prisix

“Gremo rajši na pivo.”

Prav to je naivnost, ki bo svetu prinesla svetovni mir. Do takrat pa nas loči še precej lomljenja kamnitih kurcev in lepljenja figovih listov.

Drisky Bare-ass-ovsky

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.