Okej, fantje in dekleta ter kar je še drugih spolov, čas je za zgodbo o uspehu! Upam, da ste nad takimi inspirativnimi štorijami tudi vi tako navdušeni, kot sem sam. Ne gre za zgodbo o kakem bloodsucking trilijonarju, ki gradi zloben imperij, čigar izdelke smo skorajda primorani kupovati pa četudi le zato, ker so tako zelo lepo na voljo. Ne, ne, to je dokaj običajna zgodba, ki si jo lahko privošči vsak slehernik, kot sem recimo jaz. To vem, ker je moja.
Pisalo se je leto ne vem katero, ne vem kateri mesec, ko sem se nevede in nehote zaljubil v moškega na televiziji, ki je na polpipi pred tisočglavo množico med nogami vrtel dilo, na kateri so se pobliskovali štirje koleščki. Na njih je model tudi pristal, se odrolal na drugo stran te iste polpipe ter nekaj podobnega izvedel par metrov v zraku, kamor ga je krivulja izstrelila. Zaljubil se nisem toliko v njega kot v to, kar je počel (»Itak da ne, ker nisi peder!« se iz ozadja zadere Čisto Pravi Dec).
Za rolke sem sicer že vedel iz filma Trashin’ (1986). V njem sem kot že zelo mali občudoval čarovnijo, ki je čarodejem na dilah omogočala skakanje čez stopnice, kot bi bili na Aladinovi preprogi. Prav tako sem za rolke vedel tudi, ker mi je eno kupila babica za rojstni dan. V Avtostilu. Vendar, to je bila rolka. Možakar na polpipi pa je imel skejt! In on ni bil rolkar ampak skejter! Sicer je edina omembe vredna vizualna razlika med njima, da je dila na skejtu zavihana na obeh koncih. A kako velika razlika to postane v smislu izvajanja trikov in njihove raznolikosti! Kar koli je že to bilo, kar je ta manijak na Eurosportu izvajal, sem jaz, 8 letnik, hotel izvajati tudi sam. Zato pa sem si moral omisliti skejt.
Glede na to, da se pri 40-ih še vedno »drajsam s to dilo« kot se izrazi taista bakica, ki me je pravzaprav prva podprla, bi mi prva izkušnja s »tem hudičem« morala absolutno ustaviti pri kakršnem koli razmišljanju o čemer kolu s kolesi. Če malo razmislim, takole psihoanalitično, je morebiti ravno ta »prva izkušnja« razlog, da sem napredoval tako počasi. Ta je bila, kako pa drugače, boleča in krvava.
Spet ne vem, koliko sem bil star. Mala šola times? Prvi razred? Definitivno preden se je bakica v trgovini z avtodeli skeširala za tisto rdečo dilo. Vsekakor preden mi je tipo na TV-ju odprl novi svet. Zelo verjetno še preden sem sploh vedel za rolke, so jih eni fantje iz bloka že imeli. Spuščali so se po klancu pri Gepsu, ki mi je še danes, ko sem neprimerljivo bolj sposoben, predstavlja rahel pomislek. Malo zaradi hitrosti, malo pa zaradi nepreglednega ostrega ovinka na dnu, kjer se vedno ob najslabšem možnem času znajde avto. Hvala bogu sem bil glup, mali mulc s kostmi iz gume. O potencialnih nevarnostih še nisem bil sposoben razmišljati. Niti niso to faktorji, ki bi me takrat morali najbolj zanimati. Največje presenečenje hitrosti na rolki je namreč t. i. »wooblanje«. Pojma nimam, kako bi vzroke za ta pojav razložil jasno in elegantno. Občutek pa je zelo podoben tistemu, za katerega si predstavljam, da bi lahko nastal pri ritanju konja ali bika, čigar edina želja je, da te fukne s hrbta in potepta v sončni prah. Tega sem nedvoumno imel med zobmi in krvavečimi prsti, ko sem pristal na trdem, črnem, žgočem asfaltu nekega poletnega dopoldneva na Pavšičevi. Spomin je zamegljen in rad vara. Prikličem si lahko le kri za nohti, neutolažljiv jok ter nekaj, kar mi je rekel tisti, dve ali tri leta starejši bedak, ki mi je dilo posodil. Ne, ne vem, kaj mi je rekel. Je pa bilo dovolj, da sem se kljub poškodbam zaklel, da bom podivjano planko nekoč obvladal.
Se nadaljuje …