Vračanje v rodne kraje je bil vsakokrat znova svojevrsten podvig. Ne toliko sama pot nazaj – to je bilo vedno nekako najlažji del, tudi takrat, ko se je bilo treba brez denarja v Slovenijo preštopati iz Španije. To je bil navsezadnje še vedno del potovanja. Del premikanja, del avanture. A ob vrnitvi v domovino se je po navadi to kolesje ustavilo ali pa vsaj zelo upočasnilo oziroma začelo delovati le še sporadično. Tako me je, ne glede na to, po katerih državah sem pohajkoval, največji kulturni šok pričakal doma.
Največji razlog za vrnitveni šok je bila neverjetna statičnost vsakodnevnega življenja. Fluidnost vandranja so počasi, a vztrajno zamenjali rigidni urniki, pritok novih idej in drugačnih pogledov pa je nadomestilo močvirje ustaljenih praks, mnenj, verovanj in ljudi. Ker fakn dolgčas, bože pomagaj!
Mogoče bi bilo vse skupaj bolj milo, če bi se vrnil v Ljubljano. Ker pa nisem imel druge možnosti, kot da se vrnem v Logatec, je bil učinek še toliko bolj grozovit. Predstavljajte si tisto ročno zavoro na vlakih, za katero si običajni potnik sploh ne zna predstavljati, v katerem primeru bi jo moral potegniti. Zamislite si avtomobilsko nesrečo, kjer vam nekdo prileti v bok, ne da bi se ga sploh zavedali. Zamislite si vročo skodelico kave, polito po tipkovnici vašega Maca. Zamislite si razhod po SMS-u, zamislite si klofuto bejbe, pri kateri ste si očitno upali malce preveč. Tako je tudi vrnitev domov povzročila paralizo – fight or flight?
Pa sem letel. Kamor se je le dalo, kamor so dopuščali mladostni pogum, neumnost in do neke mere tudi denarnica. Za daljša potovanja človek namreč sploh ne potrebuje veliko denarja – vsekakor manj kot za desetdnevni dopust v Dalmaciji. V vsakem primeru sem skušal pot podaljšati, kolikor se je dalo. Vedel sem namreč, kaj me čaka. Pri kakem drugem ali tretjem obhodu sem ugotovil, da je vrnitveni šok šele prvi boss. Drugi je bil denar, ki sem ga kar naenkrat potreboval veliko več. Tretji pa je bila prava postpotovalna depresija. Sranje je resnično.
Če je potovanje sobotna pijanka (kjer ste morda potegnili še kakšno lajno ali pa počvekali kak bonbon), je vrnitveni šok tista prva nedeljska budna ura, postpotovalna depresija pa vsi tisti predolgi in razkuhani špageti od mačka, za katerega ni zdravila, razen spanja do ponedeljka zjutraj. A depra traja dlje. Veliko dlje.
Vsi smo si ničkolikokrat rekli: »Nikoli več.« Pa je na koncu tista ena prekrokana noč vredna vseh tegob. Nekateri se šoka tako navlečejo, da ga skušajo uštuliti tudi med delovne dni. Nič drugače ni pri nas, kroničnih popotnikih. Depra, razfukan lajf, trpeče finance, natrgani odnosi s familijo in frendi gor ali dol – to mesto, državo, kontinent, znamenitost je treba pogledati, doživeti! O ničemer ne vem kaj dosti, o tem pa sem prepričan, ker mi je tako goreče zatrjeval tisti kul model iz pograda nad mano, z žarom v očeh pa se je strinjala tudi naključna backpackerka na vlaku.
Po triletnem premoru daljših vandranj se je letos končno zgodila Šri Lanka. Vsekakor eno pomembnejših potovanj do zdaj. Pravzaprav mejnik. Veste, nekaj je prebirati epe, o njih poslušati, jih analizirati in o njihovih sporočilih debatirati; nekaj čisto drugega pa jih je živeti. Pa ne, da se imam za kakšnega Odiseja, Beowulfa ali Arjuno. Ampak – si lahko predstavljate enega izmed teh junakov, kako po vseh nadčloveških dogodivščinah in bizarnih stvareh, ki so jim bili priča, potem v kuhinji trebijo solato, si iščejo službo, urejajo dodatno zavarovanje, podaljšujejo članarino za knjižnico, plačujejo položnice, montirajo police ter s starimi frendi ob pivu v lokalni beznici debatirajo o cenah bencina?
Dragulj v Indijskem oceanu mi je osebno dragocen, ker mi je – ne vem kako, ne vem kdaj – pokazal, da se s potovanj ne vračamo nazaj, ampak nadaljujemo naprej.