Na neobičajno počasnem avtobusu, globoko in odročno v eni izmed najpomembnejših čajnih področjih Šri Lanke, se sprašujem, kako naj preživim še zadnja dva tedna v the wonder of Asia. Slogan, s katerim se ponašajo turistične agencije, nemalo tuk tukov ter tja in sem kak lokalec z majico.
Ideja, prehoditi celotno 320 km traso Pekoe Traila, je nekako padla v vodo predvsem zaradi pomanjkanja časa. Sicer do zadnjega ne bom vedel, če se bom 6. aprila zares vkrcal na letalo za Abu Dhabi – Rim – Treviso. No, tudi, če se sploh bom … Preostalih 12 tras bi lahko prehodil tudi v 8 dneh, ker bi jih nekaj lahko združil, vendar bi jih res pretirano tlačil. Namesto lahkotnega sprehoda skozi dih jemajočo pokrajino, bi mentalno drvel med čajnimi grmi, evkaliptusi, hindujskimi templji, malimi vasicami čajnih delavcev, ki so na pol naselbine in na pol favele. Zgolj nekam it in si pogledat ono in to, mi nikoli ni bilo v interesu. Tako sem Levjo skalo ali Sigiriyo videl le na YouTube posnetkih, čeprav sem si rekel, da če si pa kej pogledam … No, nekako mi ni bila na poti. Mi je pa bila na poti ena druga skala, neke vrste šrilanški Triglav. Čeprav ni najvišja gora, je neizmerno pomembna iz religioznih razlogov. Povsem na vrhu je namreč kamen, v katerem je bojda odtisnjeno stopalo samega Bude. NI se mi dalo ure in ure čakat, da bi se o verodostojnosti prepričal sam. Raje sem si iz termovke v miru natočil čaj in počakal na sončni vzhod. Ampak da sem ga ugledal, se mi je pa dalo vstati ob dveh zjutraj.
Najraje pustim potovanju, da se odvija po svoje in ga le za silo, tam pa tu usmerim. Bolj kot kapetan ladje se počutim kot brodar, ki teče z reko in na trenutke poprime za krmilo.
Tako mi je vstopnina 45 USD v nacionalni park Horton Plains predstavljala čer, ki me je prisilila, da sem se z vso silo uprl v veslo. Saj ne, da bi mi bilo škoda penezev za naravo – nasprotno, če za kaj odbrojim malo več, je to neko zaščiteno območje. A te vstopnine ne bi imel časa v polnosti izkoristiti, pa se mi je zdela cena previsoka za zgolj 5 km prečkanja planjave. Tako sem se v jutru naslednjega dne primajal na avtobus do končne postaje Pekoe Traila in v tako rekoč srce cejlonske čajne produkcije – Nuwara Ellya. Bil sem prepričan, da bo prejšnja noč še ena izmed klasičnih v nekem osamljenem guesthousu v visokogorju, a me je na pragu pozdravil so-pohodnik Anglež. Razveselil sem ga, nakar me poduči, da je pravzaprav lastnik guesthousa. 15 let nazaj je v Kolombu spoznal ženo, za doto pa je prejel ta kos zemlje, kjer sedaj živi z njenimi starši medtem, ko je ona v Angliji. Nič mi ni bilo jasno, a sem bil preutrujen, da bi spraševal naprej. Hkrati je iz kuhinje prijetno zadišalo in sestradano sem se lotil gromozanske količine raznovrstnih lokalnih jedi, ki jih je tast eno za drugo prinašal na mizo. Zelenjavni kottu, tri jajca na oko, tri velike sklede različnih curryjev, zelenjavni rotti, banane in mandarine, popečene gobe, riž in pa seveda konkretno skodelico črnega čaja z mlekom. Kot od Franca Frančeškina god, vam povem.
Po obedu se stuširam, v spalnici si namažem razbolele noge z Siddhaleppo, mazilom, brez katerega napornega pohoda vsekakor ne bi zmogel. Po vonju spominja na tigrovo mast, na mišice pa učinkuje tako dobro, da zjutraj skoraj ni sledili o kakem muskelfibru, kljub temu da sem po dolgem in počez prehodil že vsaj 80 km. Piše se tretji dan Ther Tiruvale, hindujskega enotedenskega praznovanja, ko božanstva iz templjev s kočijami popeljejo po ulicah. To je čas, ko bogovi pridejo do ljudi in ne obratno. Čeprav iz vseh mogočih templjev odmeva hindujska glasba, ki se odbija in odmeva po celotni dolini vseeno zaspim in pustim žavbi da učinkuje.