Kdo bi si mislil, da me bo nakupovanje jupola, špohtlov, loncev in ostalih drobnarij, povezanih s čistočo, urejenostjo in svežino doma kadar koli tako osrečevalo kot me zadnje čase. Prioritete v življenju se čudežno spreminjajo s številko, ki opredeljuje tvojo starost. Dejstvo je, da ko te enkrat razveseli nova gobica za pomivanje posode ali pa novo milo, ne moreš več govoriti, da si mlad. Take stvari mladih ljudi ne fascinirajo, niti jih ne opazijo, kaj šele, da bi imeli do njih poglobljen odnos, kot ga z leti zgradiš do ponavljajočih se mikro sprememb v svojem domovanju.
Ne vem, ali kdo razume moje navdušenje nad kitanjem stene ob prenavljanju kuhinje. Že dolgo nisem počela česa tako sproščujočega in ne spomnim se, kdaj sem bila nase tako ponosna. Nisem naredila popolne stene, ker mi je zmanjkalo kančka volje in energije, sem pa prvič kitala in bila pri tem več kot uspešna. Male zmage, ki me napolnijo z energijo. Še en dokaz več, da sem zakorakala v dobo odraslosti, v kateri nihče od nas v resnici ne ve, kaj točno naj bi počel in kaj nas bo izpopolnilo. Po navadi tako mimogrede prideš do opravil, ki te sproščajo. Večina se odloči za gradnjo hiš ali nakup stanovanja in seveda za naraščaj. Edina logična odločitev. Obdobje starševstva in gradnja ali opremljanje domov ti pobere vso energijo in pozornost, kar pomeni, da nikakor ne boš imel časa za razmišljanje o tem, da mogoče ti pa ni tako super fino v življenju, da mogoče se pa okoli nas dogaja cel kup enega sranja in tu je še vprašanje, kaj vse še čaka tvoje otroke. Nimaš časa popiti tople kave, nimaš časa brati knjig in hoditi na izlete s starimi neprostornimi avtomobili brez airbagov in servo volana. Precejšni del življenja večine se vrti okoli potomstva. Kar je po eni strani ok in je iz mojega vidika logični del poteka življenja. Če nimaš časa razmišljati, nimaš časa za ukvarjanje s svojimi težavami, kar je skorajda enako temu, da jih nimaš. Morda res nimaš težav sam s sabo, jih imaš pa s financiranjem takega stila življenja. Otroci niso poceni, gradnja hiš tudi ne in po tvoji smrti otroci ne bodo podedovali le hiš, ampak tudi pufe.
Meni so odveč že deleži hiš in davki, ki sem jih podedovala, kaj šele, da bi dobila v kompletu še kredit. In spet sem pri razmišljanju, za kar ljudje z otroki nimajo časa. Zato si tudi jaz vedno znova izmišljam nove projekte v stanovanju, v službi pa v svojih odnosih; in ker sem po naravi utelešeni kaos, so vse stvari narejene na pol. Kaotično. Občasno me to dejstvo totalno znervira in bi najraje vrgla stran vso to kramo, ki bo tudi ostala, če se je pač ne lotim. Nalagajo se mi kupi in gore raznih stvari in materiala, ki ga bom nekoč in nekdaj spremenila v krasne izdelke. Nekoč in nekdaj. Realnost pa je taka, da ne uspem niti perila oprati in pospraviti sproti, spuščam obroke, ker zmanjka časa za kuhanje, joga enkrat na teden je cela znanstvena fantastika. Kje je potem še vsa krama, ki jo kopičim za neke silne projekte za svojo dušo. In kam točno naj v vso to zgodbo vkomponiram še otroke? Menda se ti potem spremenijo prioritete, ampak jaz nekako dvomim o tem. Konec koncev sem le skrbnica psa in šestih mačk, predsednica društva za zaščito živali in redno zaposlena, kam točno naj v tem urniku stlačim še potomca ali več njih? Seveda je izvedljivo in možno, ampak verjetno ne bi bila edina, ki bi na otroka gledala kot na še enega izmed projektov. Dandanes je to sila popularno. Otroci so postali življenjski projekti. Biti morajo najboljši in najlepši na vseh področjih, če niso, se je treba skregati z vsemi, ki so drugačnega mnenja. Jaz seveda ne bi imela energije za take boje in bi moj otrok postal še en v vrsti nedokončanih projektov, kar pa otroci vedno so, če se še tako trudimo z njimi. Konec koncev niso enaki vrtnim palčkom, ki čakajo na dnu omare na osvežitev, niti niso enaki prenovam v stanovanjih. So individuumi, ki jih ne moremo povsem oblikovati po naših željah, čeprav se večina staršev silno trudi, da ne bi pobrali njihovih slabih značilnosti in ne bi ponavljali njihovih napak. Seveda smo ljudje sila čudna bitja in se iz besed ne naučimo kaj dosti oziroma nam tako znanje ne ostane v glavi, dokler se česa ne naučimo na lastni izkušnji. Nič ne pomagajo besede babic, dedkov, mam, očetov, stricev in tet. Če se želiš nečesa naučiti za celo življenje, moraš to izkusiti na lastni koži. Take izkušnje se ti toliko bolj usedejo v spomin, četudi se niso najbolje končale. Zakaj je tako, mi bo večna uganka, ker bi si prihranili toliko ene slabe volje, žalosti in bolečine, če bi poslušali starejše in modrejše od sebe, ampak očitno je to neka stvarna napaka ljudi, ki je ne zna odpraviti nihče.
Tudi sama sem se največ naučila iz lastnih napak in na stara leta bom lahko svoje traparije razlagala mačkom, ki bodo takrat živeli z mano ter svojemu nečaku in nečakinji. Vem, da jima bodo zgodbe smešne in zanimive, tudi jaz sem z veseljem poslušala zgodbe svojih babic, vem, da bodo smešne tudi meni, čeprav se bom dobro spominjala, da mi v času, ko so se zgodile, niso bile prijetne. Očitno so te zgodbe tisto, kar starejši imenujejo šola življenja.
In šolo življenja si vsak piše sam, zato ni nič narobe, da sem si izbrala življenje brez otrok, ni narobe, da me osrečujejo nove gobice za pomivanje posode in sveža posteljnina, ni narobe, da sem veganka in da imam trenutno bralno blokado, kljub temu da delam v knjižnici. Dokler s svojimi dejanji ne škodujem nikomur, se mi zdi povsem ok, da vsake toliko pametujem mlajšim od sebe, čeprav vem, da bodo naredili po svoje, povsem ok je, če ne poslušam starejših od sebe, ker moram določene stvari izkusiti na lastni koži, da jih bom dojela v vsej njihovi veličini. Ok je, če se mi svet zdi preveč zblojen za potomstvo in ok je, da včasih vtikam svoj nos tja, kamor mi ga ni treba. Šola življenja nam vedno daje različne preizkuse in ocene drugih niti niso tako pomembne. Najbolj pomembno je, kako smo zadovoljni sami s sabo in s svojim življenjem, vse ostalo pa bo prišlo tako in tako v kompletu in bomo shendlali, kakor pač bomo. Tudi to je in bo ok.