… se nadaljuje …
»Pizda, a ni noben drug že mal sit vsega tega?«
»Vroče je za popizdit.«
»Ma ne vročine, jebote!«
»Česa pa?«
»Pa tega, ne vem … dogajanja? Te hyper poplave dogodkov, ki maskirajo praznino prave substance življenja. Ne vem, tega zavedanja? Zavedanja, da se je treba zavedat vseh možnih stvari, ki se dogajajo drugod po svetu, da ne vidmo, kaj se nam dogaja pred nosom? Vseh teh informacij in gneva nad njihovo količino? Te odvisnosti od cheap dopamina? A ne greste že sami seb na živce z doom scrollanjem, notifikacijami vseh možnih aplikacij? Od socialnih pa Duo lingota do fitnes appa pa Spar ekspresa? A nimate, takole, pod površino, že resnično poln kurac tega? In če ne, kako da fak ne? A vam ni že jasno kok energije to potegne iz vašega človeškega potenciala ustvarjat v neke korporativne interese? A res ne vidte? A vas to res ne mot v dno duše?«
»Mah, kaj pa vem … A ni mal prevroče, naši piri pa ne zadost mrzli, da bi se šli igrat Rešimo svet? Sej me kej zmot, v dno duše pa res ne … Če sem čisto iskren, sploh ne verjamem, da jo res mam. Sej, pač, kaj? V zgodovini človeštva so bli zmeri ultra revni na eni strani, ultra bogati na drugi. Vmes pa raja, k se je pizdila zarad tega al pa onga. Sam, da so mel včas resne probleme.«
»Aja, to, da ti sonce konec junija prži mozag na 40 stopinj in ti hladilnik ne more konkretno shladit pira, se teb ne zdi resen problem? A to, da si zmer bolj depresiven, ker si lahko čisto vse kupiš pa še zmer nisi zadovoljen, teb ni stvar vredna razmisleka? A ti misleš, da une meth-head šotorske zombi kolonije brezdomcev v New Yorku, Los Angelesu in San Franciscu eventualno ne bojo zasedle parkinga na Dolgem mostu? Blaženo sledimo ameriškim sanjam, medtem, ko se njim že zdavnaj gabijo. Dej no dej, naše družbe so na robovih nagnite in vsi mislejo, da se bolezen ne širi proti centru. Tiha voda, fantje, tiha voda.«
»We are trapped in the belly of this horrible machine and the machine is bleeding to death.«
»Točn fakn to!«
»Ma jebote, Žare, kje si se nam najdu v tej vročini najedat z armagedonom, a? Kašno zrno graha te pa sploh tolk špika, če smem vprašat?«
»Ja pa to, a ne, da v bistvu živimo življenja, ki so jih za nas sanjal naši tastari in so te sanje ratale kot čarobni mlinček iz pravljice Zakaj je morje slano?«
»Zakaj?«
»Ja, ker so vsi pozabl, kak je password, da ne melje več soli. Ne vem, mogoč to govori ona moja polovica, ki je odrasla v relativno analognih cajtih in večino dneva sploh ni vedla, da obstajajo prihodnji dogodki, na katere se je treba pripravit in o njih razmišljat. A se spomnete k smo šli sam rolat? Sam rolat, pa čvekat, dolgčas preganjat, pa se ničesar bat? A se spomnete cajtov, ko je bil dolgčas samo eno izmed trenutnih stanj zavesti, ki se ga nismo ogibal kot hudič križa? Sam sprejel smo ga, da nam je dal kako novo genialno idejo? Pač unih cajtov, k nisi pogledu na telefon, kako je vreme, ampak si stopu ven in začutu na lastni koži. A ni fora napredka, da nam je bolš, kt nam je blo? A smo se se šele zdej začel spraševat, kaj JE napredek? Hočem rečt, fajn je met dnar za rolerje, pa 1.000 različnih rolerjev, sam njihov POINT je, da maš dejansko cajt se it neobremenjeno rolat. A manj delamo in smo bolj zadovoljni z rezultati? Ker se men zdi, da smo napredoval samo v bolj prefinjen in udoben zapor.«
»Pa dobr, Žare, 40 stopinj je, ti bi se šou pa rolat? Sej že vrabčki čivkajo, da smo v kurcu!«
»Ja, čivkajo, ampak očitno ne zadost na glas. Al pa čist zadost na glas pa jih noben ne sliš, zato ker ne čivkajo iz AirPodsov v podcastu od Jordana Petersona. Pizda, a res ne vidte, kaj se dogaja? Vse kar nam narava zastonj ponuja že tisočletja, so nam zakril, prikril in zaklenil za pay wallom, zdej mormo pa preko posrednikov za mesečno naročnino zvedit, kar so naši predniki že zdavnaj zakodiral v reke in pregovore. Mislim, kera budalaščina. Dnarja na konc koncev res ne bomo mogl jest, porka.«
»V bistvu sem lih zanč na Temu-ju vidu užiten denar.«
»Ma dej fakof! A res ne štekate, no? Težave na katere opozarjajo iz leve in iz desne so dejansko stvari, ki jih moramo rešit. Mi pa čakamo na nekega heroja, ki bo mastno zaslužil od prodaje knjig in live eventov, da si bomo lahko v svoje Moleskine vestno zapisoval njegova kvazi sveta navodila, ki jih bomo redko zares znal sprakticirat v svoj lajf, ker nam je ta isti heroj ponudil ravno dovolj informacij, da bomo prišli na naslednji event, kupil naslednjo knjigo, v upanju, da bomo pa tam zares zaštekal. Hočem rečt, dejansko lahko neki nardimo in dejansko moramo neki narest. A štekate? Edini razlog da nas vodilni vodijo za nos, je, da jim mi kr pustimo, ker je v bistvu zelo udoben prevoz v klavnico.«
»Mislem, ja, sej štekam … «
»No, če citiram znanega slovenskega raperja – Če vse štekaš, zakaj pol vse šteka?«
»Ja, dobr, Žare. Kaj bi pa ti naredu? Kako bi se pa ti tega lotu?«
»Uff, sej to. Ne vem. Oziroma vem pa tud ne vem. Vem kaka je zasnova za revolucijo, ne vem pa še kako bi konkretno izvedel. Vem pa vsaj, kaj je moj naslednji korak.«
»Ja?«
»Ja. Vzet si moram dopust nekje na kakem lepem placu v naravi, da v miru spišem Manifest Tihe revolucije.«