»Nadvse čudno, John,« je dejal Ralph.
»Njega dni bi dejali celo: Bizarno,« je odvrnil John.
Tako Ralph kot John sta strmela v tablo, ki naj bi naznanjala naselje. Vir njune osuplosti ni bila toliko sama tabla, kot tisto, kar je bilo na njej napisano. Napisano pa je bilo tole: ‘PREPROSTEJŠI ČASI.’
John, ki je bil sicer za spoznanje inteligentnejši od Ralpha, je v tistem trenutku razmišljal tako intenzivno, da je moral celo sneti klobuk in se popraskati po svojih rdečkastih dolgih laseh. Ralph je samo bolščal; verjetno bi razmišljal, a se mu ni sanjalo, kako bi se človek tega lotil.
Črni krokar, ki je letal nad njima, ju je zbudil iz zamaknjenosti. John, osramočen, ker se ni ničesar domislil, je pognal konja; Ralph pa za njim, v upanju, da se je John česa domislil.
Končno sta se znašla pred naseljem. Bilo je grdo in majhno in umetno in čez njega so se valili kosmi suhega grmičevja. In kot je bilo tipično, je vse skupaj pazil čičo, ki bi verjetno laže izdihnil svojo dušo kot pa sprožil puško – vsaj tako se je v tistem trenutku zdelo Ralphu.
»No, ustavita se, no,« je dejal, potem ko se je zdrznil iz spanca. John se ga je kar ustrašil – ne, ker bi čičo imel puško, ampak ker je bil sprva iskreno prepričan, da vidi mumijo, ki se zbuja iz spanca.
»Samo prenočiti želiva,« mu je z varne razdalje zaklical Ralph, preden ga je John uspel utišati.
Čičo je samo skomignil in jima s puško nakazal prostor: »Potem pa brez komplikacij; tule lepo pustita oba konja in orožje, pa se zglasite pri tistile rjavi hiši … «
Ralph se je ugriznil v jezik, vedoč, da je spet zamočil. John pa si ni mogel pomagati, da ne bo opazil, da so bile čisto vse hiše v frdamanem mestu rjave barve.
» … Tam vas bo sprejela prelestna gospa Doherty, ki ji blagovoljite izplačati 3 dolarje po glavi za posteljo ali 1 dolar za senik pri konjušnici … « je naučeno drdral naprej starec.
John je najprej preklel Ralpha, nato pa še sebe, ker ga ni pravočasno ustavil. In potem je preklel še starca. To je sicer vse storil potihem, a vseeno je upal, da imajo tudi tiha prekletstva jasne posledice.
Ralph je deloval nekoliko zgrbljeno in žalostno, ko je poškilil k Johnu. Prav nobenega dvoma ni bilo, da potrebuje pomoč – enostavno si nista mogla privoščiti, da bi pri svojem lovu izgubila cel dan na nekem gnilem seniku, kaj šele, da bi za to plačala osiveli škrbasti dami, ki so jo tu očitno imeli za ‘prelestno.’
John se je odkašljal, kar pa ni imelo učinka na starca, ki je še kar naprej drdral nekakšne počitniške aranžmaje.
»Za okrepčanje si lahko privoščite tudi nekaj žganja, za pol dolarja po glavi lahko spijete kolikor želite. Vsekakor bolje kot tisto, kar boste dvignili iz vodnjaka, ljubi bog, tega res nočete, vsaj ne pred spanjem, ko se večer tako lepo obarva in vam začne zvijati črevesje … «
John se je postavil naravnost predenj in ga preglasil.
»Stric, kolegu se je zareklo. Ne bova prespala pri vas,« je dejal, »na lovu za robatim Mickeyjem Hannityjem sva. Nevaren mož, ki je pobil in nakradel premoženje dveh družin. Ne misliva puščati pušk pri vas, samo mimo naju boste spustili.«
Njegove besede so bile gromke, preproste in udarne hkrati. John je bil visok mož, ki se je držal bolj prihuljeno na konju. A ko je takole vstal, so se mu umaknili tudi tisti najbolj neustrašni …
… Kar pa očitno ni vključevalo čičota pred njima. Ta se je zgrbil, očitno prestrašen, a v čisti paniki očitno ni videl drugega, kot da nadaljuje.
»No pa saj, vsakemu moškemu zapaše tudi prigrizek, in tamala to odlično obvlada. Za pol dolarja si lahko odlijete župe, kolikor hočete. Zraven vam bo z veseljem dala še kakšen kos mesa, saj to se samo po sebi razume. V naših krajih se vse dobi za razumno ceno, tudi polenovko vam posebej naredijo na ognju, in če imate goloba s seboj, vam ga zastonj speče in da polovico nazaj. Saj veste, roka roko umije, to so vendarle Preprostejši časi. Oh, kako človeku paše prigrizniti kaj konkretnega, sploh ko veter ponoči odpihne soparo in je zrak tako prijeten.«
John je le poraženo strmel v neutrudnega moža, ki ga je še pred minuto zamenjal za posušeno mumijo. Drdral je prestrašeno in obupano, kot bi mu šlo za življenje. Kavbojec se je ovedel, da ne more več izgubljati časa. Dvignil je svojo dvocevko in starcu pomignil, naj se umakne na stran poti. »Do tri bom preštel,« je zasikal, »ena.«
»In seveda, le kdo bi pozabil na zabavo?« je nadalje govoričil dedek. Njegove oči so bile široko odprte od smrtnega strahu, ko je zrl v puško, a si ni mogel pomagati. Besede so se usuvale iz njega – njegov glas je bil paničen in drhteč. »Tam zraven lonca za župo je tudi klavir, in tako lepo diši iz njega po starem lesu. Tamala včasih kaj zaigra, in človeku kar same od sebe zaplešejo noge, veste, viski in župa in glasba je vse, kar človek potrebuje v Preprostejših časih.«
John ni trznil: »Dve.«
»In ko se usedete v toplo posteljo, takole nažrti in naliti in utrujeni,« je nadaljeval čičo; njegove besede so bile čisto izpraznjene slehernega pomena – v smrtnem strahu je samo še izdavljal podobe, »bo mož izbranega okusa poželel samo še eno sorto mesa. Poželenju se nihče v Preprostejših časih ne upre. Tamala se včasih uleže s kakšnim fantom, ampak pravijo da je precej zadrta, saj veste, mladi pač … «
Za trenutek se je zdelo, da bo mož utihnil, a je samo segel po sapo, in iz njega se je usulo še hitreje kot prej.
»In če vam te suhe punčare niso tako všeč kar je čisto razumljivo saj si vendar zaslužite biti izbirčni potem je jasno da morate za pomoč reči gospe Doherty ona prime človeka kot prava ženska in izvablja izdihe včasih tudi krike navdušenja kot nobena druga saj veste časi so taki da gospe zmorejo vse in če lahko ukrotijo konja lahko obvladajo tudi najbolj divjega kavbojca in za vsega tri dolarje vam pričarajo užitke o kakršnih niti sanjali niste en mož je nekoč zapravil 10 dolarjev in imel kar obe hkrati pa še župo z mesom si je nabavil … «
»Stric, za božjo voljo!« je zavpil Ralph, ki je bil vsaj tako obupan kot čičo, »ustavite se!«
»In potem je pustil da ga kar obe masirata kako to vem boste vprašali ampak odgovor je da tamala potem vse zblebeta ker … «
Tedaj je stric končno utihnil. Ni ga utišal pok, ampak to, kar je pok povzročilo.
Ralph je sprva pomislil, da je John sprožil svojo puško in za vselej utišal moža, a je kmalu začutil pekočo bolečino, ki ga je prebodla celega.
John je bil edini, ki se je docela zavedel situacije. S konico očesa je opazil meteorit, ki je priletel vanje le kakšen delec sekunde zatem. Spomnil se je na svojo kletev izpred minute.
Žareča skala je morala prileteti kakšen meter proč od njih, potem pa se je razletela in poslala goreče šrapnele vsenaokoli. V presušenega starca je navrtalo več kot deset lukenj, med njimi dve naravnost v grlo, tako da je bil končno prisiljen utihniti. Le sekundo zatem je bil mrtev. Nikoli mu ni uspelo izdaviti cene priveza konja v Preprostejših časih.
Ralpha je vrglo s kobile precej naprej, pri čemer je bilo nemogoče ugotoviti, ali je njegov skok v paniki sprožila žival, ali pa je sam kavbojec refleksno odskočil naprej. Pristal je pred Johnom, ožgan po celem telesu. John je ugibal, ali tako izgledajo spečeni golobi v tem prekletem mestecu.
John je sprva začutil, da se je konj pod njim sesedel, nato je zatipal veliko luknjo na mestu, kjer je bil nekoč njegov želodec. Z obžalovanjem je ugotovil, da mu nikoli ne bo uspel podvig, ki sta si ga zadala z Ralphom. Hkrati pa ga je prešla tudi toplina – čista blaženost – ob ugotovitvi, da je Bog uslišal njegovo kletev. Umrl je z zahvalo na ustih.
* * *
»No, še tega se nam je manjkalo,« je pljunila ob rob gospa Doherty, opazujoč prizorišče. Bila je ravno dovolj stara, da ji je bilo vseeno, kaj si bodo o njenem pljuvanju mislili, in to ji je dajalo pridih avtoritete.
Tamala – sicer kakšnih 20 let mlajša od avtoritativne barbure, a še vedno gospa v zgodnji jeseni življenja – je bila na drugi strani vidno zgrožena. Njena spodnja ustnica je drhtela ob spoznanju, da bo morala vse to sama počistiti. »Kristus,« je rekla. Tri človeška trupla, to se je še nekako dalo pokopati, ampak dve konjski bo treba razkosati, preden jih bo lahko vrgla v župo.
Gospa Doherty si je prižgala zanikrn zvitek, ki se je v zanikrnem mestecu prodajal kot cigareta, in premislila.
»Vsaj tablo nam je zluknjalo,« je dejala in se zamislila, »Preprostejši časi, kakšno bedno ime.« Brcnila je podstavek, da se je vse skupaj zrušilo po tleh. Z olajšanjem je naredila krog in se zazrla v daljavo.
Vse je bilo tiho. Gospa Doherty je pustila, da ji je vetrič kodral njene nagravžne lase in jih osvobajal vonja po konjskem gnoju.
»Popolna svoboda, tako bi se morali imenovati,« je dejala, medtem ko je tamala začela čistiti kri s skal.