Če ni glavna razlika med humanisti in naravoslovci ta, da humanisti ohranjamo nivo tako, da se vikamo in se pogovarjamo o t. i. svinjarijah. Tehniki te sicer tikajo, a držijo nivo pri temah in besedah.
Kako ne boš zdrsnil v debato o fuku, ki je sicer v osnovi hrepenenje, v debato o klanju, kar je sicer definicija herojev, če izhajaš iz grških epov, če ti je osnova estetika, če si ta pravi, te potem loči samo še korak do … Pa so rekli temu estetika grdega, da se lepše sliši, da še vedno gre v komparativistični učbenik. Ker smo znanost, ki je nihče noče, ki nikomur nič noče, ki sicer od sebe mogoče res ne da nič. A vendar ima metode, potrudi se celo tako zelo, da se osmisli in si spiše svojo ontologijo. Ukvarja se s temo detomora (Medeja), vojne zaradi golega fuka (trojanska Helena). Včasih pride prav še bratomor (Kajn in Abel; domobranci in partizani), metamorfoza (komunisti in liberalci; kurbe in tercijalke), izdaja (Juda in Jezus; Janša in partija) in z vidika dionizičnega zna ratati genialna še navadna lokalna pijanšna (naj kmečki bralec poljubno vstavi ime sebi ljube veselice, nekmečki pa že ve sam, se (kao) ne spoznam). Pač, če tako gledam, je komparativstika v dnevni rabi, če tako gledam, je mogoče celo uporabna. Je mogoče celo znanost.
Je pa vse to človeško, to je naš vsakdan in humanisti znamo s formo res na lepo, z vsebino pa niti ne. Naravoslovci to lepše zapakirajo. Jaz pa uživam, ko se mi ob piru pod mizo šlatajo pedri ali pač mladi strejt pari, ko si lupčke okoli mene kličejo penzjoneri, če že ravno ni babe tam in je ona vdova. Ljubav je ljubav, Macron je pofukal svojo učiteljico, Trump pa striptizeto. Z vidika literature je namreč vse to okej. Lahko debatiramo okoli forme, a vsebina štima. Vse to je okej, kakšna je še svojega desca pojedla, dobesedno. Vse to gre čez, vse to je možno, če je motiv, če je indic, se zgodba obrne, če je dober pisec, ljubimka, manipulator, naj bo voditelj, je dober še suspenz. Če je dovolj simbolike in domišljije, sta lahko še metek in meč penetracija (Kocbek in Črna orhideja; Pankrti in Umazana igra).
Da danes pozabljamo alegorijo in je simbolika vredna debate zgolj še mavrica ali domobranskočetniškoustaška čepica … Kaj pa vem. Vse prav, ampak če bi vsaj bila še vsebina. Tako smo pa samo še ikonični, emodžijevski in literalni. Zastavica na X-računu in si Slovenec in si za Ukrajino/Palestino. Zastavica in si odgovoril na mejl, thumbsup in podpiraš. Zvezdica in pripomniš, sprotna opomba in si priznal znanost drugih. Pomežik in si netaktična svinja v svetu, ki taktično dosoja razred, sloj, ideologijo in samo tebi primerno mesto.
Pomežik, in si, četudi na nepravi strani. Na žalost je dovolj zgolj, da si, v emodžijih, odzivih, zgražanjih. Da si, ker lahko zgolj z etiketo funkcioniraš v svetu, v katerem je tvoj profil tvoja identiteta, v katerem si alfasamec ali pač zlatoprinašalec.
Zato bralec, ustvari svoj profil kjer koli in kakor koli že, nekomu boš na koncu ziher všeč. Mogoče bo thumbsup, mogoče komentar, mogoče te v aplikaciji življenja nekdo podrsne še v desno in boš kot pravi levičar lahko obesil zastavo, tisto mavrično, če ne pa pač zgolj slovensko; in tam bo ziher zate še vedno klub desno.
Ne brini, nekomu boš ziher všeč. Če ne drugače smo tu zate eni in edini – Jezdeci.
Mi vse preberemo.