ŽIVLJENJE PO TRIDESETEM ALI KAKO ME DRUŽBA POSILJUJE Z ODRASLOSTJO

Letos je magično leto. 2018. Znamenita prelomnica, ko sem se poslovila od dvajsetke na papirju in zakorakala v novo desetletje. Patetično, seveda, brez kakršnega konkretnega keša za veliko fešto, ki se mi je niti ni dalo organizirati; in brez fanfar sem preživela prav super dan, ki mi ga je polepšala draga prijateljica z balonom v obliki samoroga. Lahko sploh dobim kaj boljšega? Mislim, da so bili prijatelji, ki me dobro poznajo, zelo uvidevni do mene in mi kupili sama lepa darila za mojo deset-(ja, 10)-letno dušo. Jaz se namreč tako – z vsemi štirimi – upiram odraslemu lajfu, ker je naporno in kaotično in dolgočasno.

Danes je naporno biti tridesetletnik, sploh če si tridesetletnik brez službe, brez partnerja, brez stanovanja ali kakšne druge nepremičnine. Dejansko si novodobna propalica. Na Zavodu za zaposlovanje po tridesetem ni več nobenih bonusov zate, nobenih izmenjav prostovoljcev, nič. Lahko se udreš v zemljo pa te nihče ne bo pretirano pogrešal ali pa mahal za tabo, da vse pa res ni tako grozno.

Skratka, jaz sem ena tistih tridesetletnic, ki sem nekako zabluzila v sila čudno ljubezensko zvezo, ki sem non stop broke, ker totalno razmetavam z denarjem kar se tiče hrane (punca pač rada dobro jé) ter unikat uhanov in oblačil (podpirajmo male ustvarjalce); da ne omenjam svojega hobija, ki je postal dnevna honorarna okupacija: reševanje nikogaršnjih mačk (BTW, če bi kdo kakšnega posvojil, naj me prosim pokliče). Tako sem v nenehnem boju s tem, naj plačam položnice, naj si kupim top olivno olje, naj dam denar za mačje stvari, ker tem mačkom itak ne bo nihče drug pomagal … in vedno izgubim. Posledično sem vedno v minusu, če nisem, mi crkne avto, da sem potem lahko v minusu in da se ne morem odseliti na svoje niti iti na izlet, da bi vsaj malo odklopila vse skupaj (itak mi je crknil avto, kam naj bi sploh šla?).

V vsej tej patetiki lajfa jaz še vedno hodim po robnikih in se v gozdu mečem po mahu, iščem škrate pod gobami in lovim liste, ki jih raznaša veter; berem pravljice in se spuščam po toboganih, hkrati pa se nočem preseliti nazaj v svojo otroško sobo, ki je del hiše mojih staršev in v kateri živi še moj brat s svojo družino. Potem pa razumi, če moreš. Že od malega sem bila precej samosvoja in svojeglava in taka bi želela tudi ostati: samostojen (in svojeglav) otrok. Tak, ki lahko živi sam in ima dovolj denarja za hrano pa razvade (čokolade, a opaziš rimo?), pa izlete (je tudi to razvada?) pa za vzdrževanje avtomobila (čisto predrag špas!) pa za najemnino, ker o lastnem stanovanju lahko le sanjam. To sem že zamudila.

Danes je težko biti samostojen odrasli otrok. Plače so prenizke (če že deliš to srečo, da imaš službo), najemnine za samske osebe so previsoke, dobra hrana je draga (jaz se morda res malo preseravam); kje je potem še družabno življenje (ker forever pa res ne bom samska al kaj)? Skratka, vse skup je en velik drek!

In potem tako sedim in razmišljam (ko najdem pet minut časa, da mi to uspe) in mi ni nič jasno. Cele dneve letam naokoli in rešujem mačke, verjetno tudi zato, da se mi ni treba ukvarjati s seboj. Špeh okoli trebuha se ne premakne nikamor, ker se itak ves čas bašem s cukrom in nič ne migam (ne vem če so fuk ročke in vaginalna vnetja res tok seksi), javim se skoraj na vsak projekt, na katerega me kdo povabi in se mi zdi zanimiv, norim non stop in ko imam vsaj kak dan prost, ga preležim, ker se mi nič ne da, ker hočem mir, ker hočem lenarit in ker se mi ne da biti družabna. Hiša je več ali manj v razsutem stanju. Na žalost je to pozitivna lastnost čajev in ne stanovanjskih enot ali pa miselnih procesov posameznikov.  Da o svojem čustvenem stanju sploh ne začnem. Sanjam o tipu, ki bi bil sposoben hendlat moje muhe (to so le družbene oznake za kjut posebnosti) in bil čustveno tako dojemljiv, da bi zaznal moje kolapse in mi v tistem trenutku ponudil svoj objem in čokolado (vem, obupno klišejsko, ampak ženske smo v resnici čist simpl in klišejske). In ki ne bi bil odvisnik. Od ničesar. Od nikogar. Tak, ki bi se imel rad in ki bi bil ponosen nase. Jaz imam še toliko dela s sabo, da si enostavno ne morem privoščiti ob sebi nekoga, ki je še večja čustvena razvalina, kot sem sama. Vse tisto sranje »ljubezen premaga vse« vedno popuši na celi črti. Preverjeno. V nezdravih scenah te ljubezen duši in ubija, ker je narobe razumljena.

Kam sem sedaj odbluzila? Pa saj sem si v resnici kar všeč. Taka zblojena, neuravnovešena. Skoraj cel čas počnem, kar mi je v veselje in pridno zabavam malo Zofko.  Ne znam pa je potolažiti, ko vidi, kako brezbrižen je folk. Ne znam je potolažiti, ko je jezna in tečna. Ona ni za odrasli svet, ki je neumen, dolgočasen in resen. Ona je za v gozd in za na travnike in igrišča in za pravljice, risanke in filme. To je njen svet!

Ampak, stara (zdaj si res lahko že tako rečem), odrasli svet non stop teži! Mama je verjetno že obupala nad mano, čeprav se še kdaj potrudi z očitkom, zakaj sem ob enih popoldne še vedno v postelji. Oče je nekje med »Ponosen sem nate.« in »Zofka, spet delaš zastonj…  in kaj točno sploh delaš?«. Smešno, rineta, rineta pod nos to odraslost in odgovornost. Saj vem, da nimam druge, kot da sprejmem del teh scen, ampak kako? Če sem pri tridesetih še vedno v krneki zblojeni fazi lajfa, ko ne vem, od kje naj potegnem keš za vsa ta odrasla jajca. A se temu reče kriza identitete ali kriza kapitala?

Kakor koli, kdor še ni dosegel magične tridesetke, naj bo pameten in začne štepati otroke, delati tri izmene, iskati ženo, moža, ljubimca (a je to isto kot ljubico? Ker tega ne podipiram), zidati hišo ali pa vlagati v stanovanjski sklad. Bog ne daj, da se pred tridesetko razideš z dolgoletnim partnerjem, da izgubiš šiht ali ženo ali moža ali ljubimca ali hišo ali vse v stanovanjskem skladu, ker potem si milo rečeno najebal. E, to, to je ta patetika nas samskih, obuboženih tridesetletnikov.

Časi nam resnično niso naklonjeni. Starši nas ne razumejo, ker so oni pri tridesetih že imeli lifetime službe in otroke (to smo mi, otroci ljubezni) in avtomobile in hiše, vikende na morju in delovnik do treh (a danes sploh še kdo dela do treh?).  Kaj imam jaz ste lahko že prebrali. V pomanjkanju vseh psihičnih in fizičnih dobrin, mi ob misli na moje splošno stanje zmanjka še samozaveti in ponosa, da sem do tridesetega dosegla nekaj oprijemljivega (čeprav jebeš te družbene norme, ha ha, klasična Zofka). Priznam, da mi je občasno hudo pri srcu, ker je moj edini življenjski dosežek nakup rabljenega avtomobila (hvala dedek za vse jurje, ki si mi jih dal in hvala mami, da si jih spravila na varno). In ja to je ta isti avto, ki mi je crknil. Ha ha, sploh ne bom nadaljevala, ker se nenehno vrtim v lastni blatni luži. Še dobro, da imam rdeče pikaste škornje in palerino z enakim vzorcem, kar naredi skakanje po tej luži malenkost bolj znosno. Hkrati se tolažim s tem, da vsaka roža rabi gnoj, da zacveti in jaz pridno gnojim svoje gredice (beri: svoj lajf), da bodo rožice zacvetele v vsej svoji gloriji (beri: zadela bom na lotu, naredila zavetišče, si kupila stvari za dušo, skuhala večerjo za vse frende, razdelila pol keša revežem, si kupila hišo na morju in zadovoljila družbene norme po dosežkih v nekem časovnem obdobju).

Skratka, menda je zdaj tridesetka nova dvajsetka (to si verjetno samo jaz domišljam) in imam zdaj do petintridesetga leta foro, da dosežem kar koli si želim. Tako, načrt imam. Ostati samostojni odrasli otrok. Dober plan. Vse bo še v redu (to se sliši zelo spodbubno, če se vmes bašeš z veganskimi piškoti). Itak smo pa v časih tako osebnostne rasti kot pozitivne afirmacije all over the place in bomo na koncu zmagali vsi. Ostanite v svojih gredicah pa naj bodo v fazi gnojenja ali cvetenja, z vami je vse OK. Vsi smo OK v tem, da nismo OK. Dragi moji sotrpini, jaz sem z vami (čokolada res pomaga).

Zdrava Pamet Zofka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.