Stoletja so visoki svečeniki božanstva Ba°ala poslušali očitke sodobnikov, ki se niso strinjali z njihovo odločitvijo nošenja nadimkov, češ da gre za navadno skrivanje za maskami pred trdo resničnostjo neizbežne kritike, ki venomer sledi poskusom umetnosti: avtor A ustvari delo B, kritik C poišče njene napake. Kot da ta očitek ni iste vrste kritika dejanj, vselej podvržena predsodkom lastnega avtorja (ki jim, mimogrede, ne morejo uiti niti sami Ba°alovci, ko se igrajo kritike). Prav ta pomen v sebi nosi zapisana beseda neizbežno. So what gives?

Izjava, je rad dejal mojster Žk-k-km-b, je občutljiva sestavljanka. Jezik je laž, jezik je umetnost. Nikoli ne nasedite svojim uhljem, ko slišijo, kar so si že dolgo želeli slišati; nikoli ne nasedite svojim zrklom, ko preberejo, kar so si že dolgo želela prebrati. Izjave imajo svoj dobesedni pomen, res je, jaz sem pošten, pomeni – popolnoma dobesedno – jaz znam biti pošten in včasih tudi sem. Ni razloga, da bi zaradi te izjave izjavljajoči subjekt sprejeli za nepoštenega, kljub temu, da ima vsaka izjava tudi vsiljujoči pomen. Zakaj ne bi bil avtor A enostavno tiho, če je zares pošten? In potem je tu še nasprotni pomen izjave: jaz sem pošten, pomeni tudi: jaz nisem nepošten ali dobesedno nasprotno: jaz ne želim, da me sprejmete za nepoštenega, ker – spet – znam biti pošten in včasih tudi sem.

Mojster Žk-k-km-b je med svojimi učenci veljal za starega pepčka, ki je rad govoril napol logično, napol mistično, da je svoje poslušalce prej zmedel kot prepričal. Tipičen predsokratik. Zato so ga mladi Ba°alovčki radi izzivali: »Toda, mojster, kaj ima to veze z nadimki?«

In jim je odgovoril: »Popolnoma preprosto, nadimki so kot izjave, nadimki so kot maske, nadimki so laž. Ko se greste World of Warcraft (2004), vam je ime Klemen Vodopivec, Andreja Smith in Mbape Zindović ali se predstavljate kot Ragnar the Mighty, CerseiLannister2045 in Pipiinmelkijad? No, vidite, zakaj potem, ko se greste literaturo, ne bi prevzeli nove identitete, ki se ponaša z lastnim imenom?«

Seveda, odgovor je jasen, ker literatura ni igraIgrica (ni to daleč najbolj žalostna izjava, ki ste jo prebrali, odkar spremljate pisano besedo?), ker je književnost resna stvar! »Ko so se naši predniki odločili, da bodo častili veliko božanstvo, so v absolutnosti sprejeli spoznanje, da je ustvarjanje laž. Pisanje je ustvarjanje, ustvarjanje je rojevanje. Prav tako je spolnost ustvarjanje in rojevanje in če vam ni kliknilo, kako je pisanje laž, vam je verjetno do potankosti jasno, kako je spolnost laž. Od najbolj atomarne ravni, kjer moramo skrbno lagati, da spravimo partnerja v posteljo, do najbolj transcendentalne, kjer je ves cikel perpetuiranja življenja v neskončnem vesolju ena sama farsa. Ena navadna laž. Ampak hkrati tudi ena zelo zabavna igraIgrica. Ena taka znosna dejavnost, zoperstavljena edini pravi resnici v tej galaksiji in vseh ostalih: da je vse zaman. Zato pa pravimo, da se ljudje bojijo resnice. Ker je resnica v svoji esenci pravzaprav zgolj in samo smrt. Laž pa je po drugi strani življenje, rojevanje, ustvarjanje. Zato nadimki, zato maske, zato igranje.«

»Zakaj, mojster?«

»Ker smo Jezdeci sprejeli, da se s tem, ko se gremo pisanje, nismo iskalci resnice, ampak prej nasprotno: ustvarjalci laži. Izjavljalci. S tem ko povemo ali zapišemo, s tem ustvarimo. Mogoče to, kar ustvarimo ni – in nikoli ne more biti – resnica; je pa neizpodbitno, da obstaja. Naj bo še taka laž.«

In mojster Žk-k-km-b je nadaljeval: »S tem ko smo začeli pisati, s tem smo prevzeli vlogo. Morda nismo postali orki, vsekakor pa nismo več, kar smo sicer, ko ne pišemo. Zakaj bi se torej skrivali pred dejstvom, da ustvarjamo nekaj novega, tudi sebe? Ne nasedite avtorjem, ki se podpisujejo z lastnim imenom. Tudi če so absolutno iskreni – in običajno niso – v najboljšem primeru nezavedno častijo resnico in resnica, kot sem že dejal, je le ena. Je smrt.«

V resn(ičn)em svetu pač ni prostora za igraIgrice, ker so si fundamentalno na nasprotnem bregu.