VSE, LE SEDANJOST NE

Amerika nima nobenega zdaj. Ne moremo sprejeti sedanjosti. Preveč nam je nerodno.

Prav zato se nagibamo v preteklost. Našo kulturo sestavljajo nadaljevanja, ponovitve, predelave, oživitve, ponovne izdaje, reprize, re-kreacije, odigrane preteklosti, adaptacije, obletnice, spomini, oldies goldies radijske postaje in nostalgične zbirke albumov. Tolikokrat smo po televiziji že zavrteli posnetke iz druge svetovne vojne, da Nemci in Japonci ne vejo, kaj sploh lahko prikažejo.

Seveda pa, ker smo v esenci polni sranja, se čutimo dolžne našo zaposlenost s preteklostjo malo olepšati, zato jo opremljamo s patetičnimi izrazi a la »novejše predstavitve«.

Celo instantni posnetki so oblika minimalne nostalgije: hiter vpogled v pravkar doživeto preteklost, ki jo je potrebno predelati, preden jih zmontiramo v »vrhunce tekme« za ponoven ogled po koncu programa in nato ponoven ponoven ogled do neskončnosti.

Naša včeraj-manija obsega fantasy kampe bejzbola, kjer starajoči, žalostni izpraznjenci plačujejo vsote, da si podajajo žogice s svojimi mladostniškimi junaki. To je le del naše očaranosti nad memoari iz športa, z industrijo spomina, ki je tako donosna, da je začela privabljati ponarejevalce.

V današnji dobi, dobi Poudarkov, smo postali pravi retro-Američani.

059_gc01

Naša televizijska poročila zgolj odsevajo to stanje, celo hranijo se z njim. Vse, o čemer govorijo, je na nek način povezano s preteklostjo. Če se bo zbral vrh državne politike, vam bodo postregli z zadnjimi šestimi zbori; če je prišlo do potresa najvišje stopnje, bodo povedali vse o katastrofah potresov iz preteklih let; če se je zgodila nesreča v rudniku, bomo lahko slišali o vseh nesrečah v rudnikih od izvora rudarjenja dalje. Obsedeni so z gledanjem nazaj. Prisežem, da sem nekoč slišal novinarja na poročilih, kako je pred oddihom za reklame izjavil: »In ko se vrnemo sledi pogled nazaj.« Prisežem.

»Pogled nazaj: orkan Hugo, eno leto kasneje.« Zakaj? Obletnica razlitja nafte Exxon Valdez. S kakšnim razlogom? Obletnica prašičjega zaliva, Leta Pan Am 103, talcev v Iranu, padca Berlinskega zidu, obletnica zmage nad Japonsko, obletnica zmage v Evropi, Vietnam. Koga boli kurac?

Bugs Bunny-jev 50. rojstni dan, Lesi jih ima 55, zlata obletnica Gone with the Wind, začetek Korejske vojne, Barbie praznuje 35, 25. obletnica izpada elektrike v New Yorku, Bambi jih bo dopolnil 50. Fak, za Bambija mi je viselo še, ko je bil aktualen, kako naj mi ne bo vseeno danes?

Resnično ni nobenega problema z vpogledom v zgodovino od časa do časa; vedeti, od kod prihajaš, pomeni, vedeti, kdo si in vse te nebuloze. Toda ameriški mediji so se brezkompromisno vezali na vse skupaj. Odvzemajo nam sedanjost z osredotočanjem na preteklost. Če bi le lahko, sem prepričan, da bi podobno izpostavljali tudi prihodnost. Težava je v tem, da še nimajo posnetkov.

In tako na televiziji človek ne vidi ničesar iz sedanjosti: ničesar zares ne izvemo o dejanskih novicah iz današnjih dni. Sedanjost obstaja le še v trideset-sekundnih kratkicah, ki se vrtijo okrog osem-sekundnih zvočnih grižljajev. Ne pozabite, »zvočni grižljaji« je njihov izraz. To je vse, kar vam dajo. Le grižljaj. Nobenega žvečenja, nobenega prebavljanja, nobene hranilne vrednosti. Podhranjenost.

Še en način obstaja, kako se ogibajo sedanjosti. Govorijo o vsem, kar sledi. Zdi se, da se vsa novinarska industrija vrti okrog tega, kar še pride. »Poročali bomo!« »Še malo!« »Najprej pa!« »V naslednje pol ure!« »Več o tem kmalu!« »Ostanite z nami!« »Sledi!« »Kasneje tudi o!«

Celo obnovijo nam, o čem bodo govorili čez eno uro. Med poročili ob petih nam praznoglavi butelj, ki vodi poročila ob petih naznani: »Sedaj pa si oglejmo, o čem bo govora pri poročilih ob šestih.« Potem se nam prikaže praznoglavi butelj, ki vodi poročila ob šestih v kratkih rokavih v drugi sobi (da nam prodaja buče, kako dejansko opravljajo delo) in naznani nekaj zgodbic, ki bi nam jih moral povedati že praznoglavi butelj, ki vodi poročila ob petih.

In tako to poteka: v poročilih ob petih izvemo, o čem bodo govorili pri poročilih ob šestih. Ob šestih nam povedo, o čem bo govora ob enajstih; ob enajstih nam navržejo delček jutranjih novic; zjutraj nam možic propagira deklino, ki se oglaša ob poldne in kaj kmalu po dvanajsti se nam spet oglasi tisti praznoglavi butelj, ki vodi poročila ob petih, da nam pove … o čem bo govoril na poročilih ob petih!

2zh4co0

Če bi bil vsaj malo paranoičen, mi ne bi smel nihče zameriti misli, da nam ljudje, ki vodijo vso medijsko sceno, želijo skriti, kaj se zares dogaja v sedanjosti, o kateri ne smemo preveč razmišljati.

Ker – imejte v mislih – medijske hiše niso neodvisne. So nekakšni oglasni panoji in P.R. službe za voditelje te države – za ljudi, ki imajo vse pod nadzorom. Za tiste, ki se odločajo, katere novice ljudje lahko slišijo in katere morajo preslišati in jih oni, ki posedujejo vso gospodarsko moč, ne želijo tolerirati. Če starševska korporacija ne želi, da bi raja nekaj izvedela, potem o tem ne bo govora na poročilih. Pika. Ali pa bo novica preoblikovana tako, da bo ustrezala njihovim načrtom in o njej ne bo mogoče polemizirati.

Uživajte v spancu.

Naughtius Maximus

‘Vse, le sedanjost ne’ je prevod poglavja: ‘Anything but the present’ iz knjige ‘Braindroppings‘ stand-up komika, igralca in pisatelja Georga Carlina.

Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.