Na že moker asfalt so padale zadnje kaplje dežja, medtem ko so oblaki še vedno nadkrivali predmestje. Z vsakim trenutkom so postajali manj sivi in so vse bolj žareli, kot da bi iz njih sijala lastna svetloba. Zrak je dišal po svežini, ki je tistemu sicer turobnemu dnevu vračala občutek vedrine. Lahek veter je nežno božal vse na svoji poti.

Skoraj na samem koncu predmestja je stala ena hiša, ne prevelika, a tudi ne premajhna. Pravzaprav je bila ravno pravšnje velikosti. Zdaj je popolnoma prazna in osamljena.

Pred njo se je ustavil starejši avto. Ko so se vrata odprla, so zaškripala, iz vozila pa je stopil moški, ki se je takoj ustavil, se obrnil proti hiši in nepremično zrl vanjo.

V hiši ni bil že deset let, odkar je umrl njegov dedek. Tudi spomini nanj ga ne vežejo na nič prijetnega. S težo v prsih se je odpravil proti hiši in naravnost na njeno podstrešje. Spomni se, da mu je kot otroku mama vedno govorila, naj se tam zgoraj ne zadržuje. Vedno se je spraševal, zakaj.

Trenutek, ko je odprl vrata podstrešja in stopil vanj, je bil takšen, kot da bi se čas ustavil. Podobno je bilo v vsej hiši, a na podstrešju je bil ta občutek še izrazitejši. Pogledal je proti enemu izmed kotov in zagledal staro omaro. Stopil je do nje in jo odprl.

Upal je, da so stari dokumenti, ki jih potrebuje za službo, nekje v omari. V njej je bilo več različnih škatel, a ena je izstopala. Te škatle se ni spomnil. Ni bil prepričan, ali jo je vanjo dal on ali nekdo drug. Vzel jo je iz omare in jo prinesel bližje k oknu, kjer je bilo več svetlobe. Škatla je bila lesena, za razliko od drugih, ki so bile kartonske.

Odprl jo je in zagledal veliko starih papirjev, dokumentov, časopisov, fotografij in drugega gradiva. Takoj je ugotovil, da gre za stvari njegovega dedka. Začel je prebirati med vsem tem, in prvi papir, ki ga je vzel v roke, je bil izrezek starega časopisa. Zanimivo je bilo, da je bil list zelo star. Če je prav izračunal, je bil njegov dedek takrat star okoli 55 let. Ko je začel brati, je popolnoma pozabil na tiste dokumente, ki jih je iskal za službo.

14. november 1980

Včeraj je policija v londonskem okrožju Whitechapel našla truplo mlade ženske. Njeno telo je bilo grozljivo izmaličeno – policija je navedla, da sta ji manjkali leva roka in desna noga, na prsih pa je imela številne rane. Na zadnjem delu vratu so opazili nenavaden simbol, izrezan z nožem ali skalpelom. Policija je potrdila, da pomena tega simbola še ne poznajo. Na hitro je prebral del članka. Na koncu besedila je pisalo: Ali bo policija končno ugotovila, kdo je morilec?

Iz članka je izvedel, da je šlo že za tretjo žrtev v manj kot šestih mesecih. Vse tri so bile podobne tistim, ki so jih našli pred nekaj leti. Morilec je vedno pustil isti simbol kot nekakšen podpis, vendar policiji nikoli ni uspelo ugotoviti, kaj pomeni. Ta časopisni članek je podrobno opisoval te zločine.

Na dnu strani je bila z modrim črnilom napisana opomba: »Nekaj ostane za vedno skrito.« Nato je našel fotografijo iz istega leta, na kateri je bila posneta ulica blizu kraja zločina. Ni mu bilo jasno, zakaj bi njegov dedek imel fotografijo ulice, kjer se je zgodil umor. Je mogoče, da je bil njegov dedek del policije, ali pa je v resnici deloval kot tajni agent?

Izrezek in fotografijo je položil na tla poleg sebe, nato pa začel brskati po leseni škatli. Medtem ko je pregledoval vsebino, je naletel na majhen kovinski obesek v obliki trikotnika s križem na sredini, ki se mu je zdel nenavadno znan. Poleg obeska je našel še en časopisni članek, prepognjen na pol, in ročno napisano pismo v notranjosti. Še en članek o umoru.

3. marec 1978

V predelu Soho je policija našla še eno žrtev. Moški, star približno 40 let, je imel vbodne rane na prsih in izrezan simbol na zadnji strani vratu. Omenili so tudi, da so ga našli brez desne roke. Natančen čas umora še ni znan, domneva pa se, da se je zgodil v zgodnjih jutranjih urah. To je zdaj že druga žrtev v dveh mesecih, tudi tokrat pa ni bilo nobenih sledi morilca.

Ko je prebral del članka, ga je začelo zanimati, kaj piše v tistem pismu, ki ga je našel skupaj s tem časopisnim izrezkom. Odprl je kuverto in začel brati pismo. Vse, kar je bilo zapisano, je bilo: »Jones, vem, kaj si storil.« Pismo ni bilo podpisano, v kotu pa je bil zapisan datum – le dva tedna pred umorom tega moškega.

Na trenutek je pogledal proti oknu in začel razmišljati. Nato je spet usmeril pogled nazaj na pismo: »Vem, kaj si storil … Kaj naj bi to pomenilo? Kdo je to napisal in zakaj tik pred umorom? Ni mogoče, da je to tisti tip iz članka. Ali pa?«

Še enkrat je prijel kovinski obesek v roke. Nenadoma se je spomnil, zakaj mu je bil tako znan – njegov dedek ga je vedno nosil okoli vratu. »A zakaj je zdaj tukaj, med njegovimi stvarmi?« je tiho pomislil.

Še naprej je brskal po leseni škatli, da bi našel še kaj zanimivega. Škatla je bila polna časopisnih člankov, vsi iz različnih let. Tukaj so bili članki iz leta 1975, 1972, 1968, 1965; vsem je bilo nekaj skupnega – umor istega morilca. Najbolj pa ga je pritegnil članek iz leta 1951.

9. maj 1951

V učilnici medicinske fakultete je v zgodnjih jutranjih urah policija našla mlado študentko medicine. Priče trdijo, da je bila deklica najdena v grotesknem položaju na mizi, poleg nje pa je ležal učbenik o človeški anatomiji. Policija domneva, da je morilec zelo dobro poznal strukturo človeškega telesa. Potrdili so tudi izjave prič, da je bil na telesu deklice izrezan nenavaden simbol.

V članku je bila objavljena tudi fotografija mlade študentke ter skupinska fotografija vseh študentov, ki so skupaj z njo obiskovali isto učilnico. Adam je na tej skupinski fotografiji opazil nekaj zelo šokantnega. Eden od študentov na sliki je bil njegov dedek. Prepoznal ga je, ker se je spomnil fotografij, ki jih je kot otrok gledal skupaj z babico. Babica mu je vedno kazala slike iz mladih let in pogosto pripomnila, kako je bil njegov dedek kot mlad izjemno privlačen.

Začel je počasi jemati papirje iz lesene škatle, enega za drugim. Med starimi dokumenti, opombami in izrezki je nenadoma naletel na debelo knjigo o človeški anatomiji – očitno iz dedkovih študentskih dni. Ko je dvignil knjigo ven iz škatle, je iz nje izpadla črno-bela fotografija. Dvignil jo je s tleh in opazil mlado žensko in svojega dedka na tej sliki. Obrnil jo je –na zadnji strani slike je bilo napisano z roko: »Emily in William.« Nato je pogledal nazaj v škatlo. Na samem dnu je ležal še en predmet – star skalpel, na katerem so vgravirane inicialke W. J.

V tistem trenutku je njegov um preplavilo morje vprašanj, njegovo srce pa je divje bilo. Kdo je bil njegov dedek? Ali je babica vedela, kaj je počel? Je mogoče, da je sam kaj narobe povezal? Je mogoče, da je tudi njegova mati vedela in je zato vedno govorila, naj ne hodi na podstrešje? Kaj je dedek hotel povedati z opombo, ki jo je našel na prvem članku? Je res ubil tistega moškega, ker je ta vedel, kaj je dedek storil? Je bila tista študentka njegova prva žrtev?

Če je povezal vse sledi tako, kot je treba, je postalo povsem jasno: Njegov dedek, William Jones, je bil eden najnevarnejših serijskih morilcev, kar jih je London kdaj poznal. Njegovi zločini so ostali nerešeni, njegovi podpisi na žrtvah pa nikoli niso pripeljali do njegovega razkritja.

Ko je zadnjič pogledal v škatlo, preden jo je zaprl, je opazil en ključ. Na njem je bil obesek, na katerem je bila številka 1502. Pomislil je, da ni tukaj po naključju, vzel ga je in ga spravil v žep. Še enkrat je preiskal škatlo, nato pa ga je spomin pognal v slutnjo, kaj bi ključ lahko odklepal.

Zaprl je škatlo, planil na noge in stekel iz hiše. V avtu je za trenutek okleval, nato zagnal motor in se skozi mesto prebijal čez gužvo in številne zavoje. Ustavil se je pred staro stavbo, pohitel noter in v prostoru s kovinskimi omaricami iskal tisto s pravo številko. Ko jo je končno našel, je vtaknil ključ v ključavnico in odklenil. Vrata so se odprla.

V omarici je bila rjava usnjena torba. Previdno jo je odprl – v njej pa ženska oblačila, črni čevlji, velik nož, usnjene rokavice in še nekaj predmetov. Nato je opazil rumeno kuverto. V njej je bil kup fotografij, na nekaterih tudi njegova družina in njegova babica.

Ko jih je pregledoval, ga je ob zadnji fotografiji oblila ledena groza. Na njej je stala njegova babica ob truplu mlade študentke medicine, ki jo je prej videl na sliki z dedkom, in z nasmehom pozirala poleg njenega mrtvega telesa. V tistem trenutku je razumel: Pravi morilec ni bil dedek.

Kristijan Šijan Geceg 

Zgodbo Spomini v senci je v objavo odstopil avtor Kristijan Šijan Geceg. Je plod neizprosnega brušenja za literarni izziv konvencije Na meji nevidnega 2025. Za dovoljenje objave se iskreno zahvaljujemo.