PRAVA GROZLJIVKA JE SLOVENSKI JEZIK. ALIENEJE: IDILA

OPOZORILO: Spodnji skupek alinej vsebuje razvajalčke. Kdor si ogleda filma ne bi rad kvaril s prevelikim vpogledom v vsebino, mu je svetovano branje kritike prek sledeče povezave.

* * *

– Ko film brede globlje in globlje v zgodbo, vsi v dvorani trepetajo pred naslednjim stavkom, ki bo razkril žalostni ustroj slovenskega jezika in njegovo neumorno bitko z mučno gledališko tradicijo, ki mu onemogoča sproščeno govorico. Ko bi se vsaj enkrat zgodilo, da se nam ni treba ugrizniti v jezik ob večnem vračanju trpinčenja bobničev z besedami, ki obstajajo le še v visoki literaturi in političnih govorih.

A: Neki, neki, vseeno mi je za te kmetavze, »važn je, da majo neomejeno količino tega šnopsa.« WAT? Neomejeno? Who says neomejeno when drunk?

– Zdaj ko smo opravili z večnim drajsanjem komentarčikov ob štoravost prešernovske besede in zadovoljili lastne potrebe po žolčenju nad desetletji hendikepa maternega jezika, se nehajmo zajebavat in bodimo resni. Ta film je jebeno ZAKON! Resno. Ne zakon v smislu, waw, hudo, ampak zakon v smislu, da bi moral biti omenjen v faking ustavi. Pa kaj, če ni perfekten? Kaj pa je v resnici? Večkrat se jezdeci obregnemo ob uncanny valley teorijo, ki nas vselej opomni, da bolj kot se približamo perfektnemu posnetku neke ideje, bolj nas bodejo v oči čisto banalni detajli.

– S tem v mislih in z nekaj prespanimi nočmi po ogledu filma, ki jih drugi kritiki niso imeli na voljo, lahko sami sebi in ustvarjalcem filma priznamo, da svoj jezik obvladujejo precej bolje kot smo od te umetnosti navajeni. Monologi in izjave, ki ne kličejo po replikah so pravzaprav brez napak. Če že škripa, škripa v dialogu pa še to ne vztrajno. Cavazza na primer je razvil zavidljivo sposobnost rekreiranja kratkih bevskov.

A: »A nisi kupu šnops–«

B: »Kaj?!«

To je to. To je ta umetnost, da rečeš »kaj«, poveš pa »tiho bodi«. Še kletvice, s katerimi imamo ponavadi precej težav, so na mestu. Vse »kurbe« so izrečene z vso pristnostjo in dovolj mimogrede, da jim lahko končno pripišemo odrešitve greha, ki stoji za porednimi besedami.

Idila

– Mogoče bralne drame pač še niso področje, pripravljeno na Tomaža Gorkiča, ga pa sodeč po Idili čaka lepa prihodnost v režiji najbolj puristične oblike grozljivk. Režija za celo prostranost pokrije težave s slovenščino. Film je v resnici poln točno tistih detajlov, ki gledalcem zbujajo grozo in ne zgolj strahu, kar je zevajoč manjko tega žanra danes. Štos groze je v tem, da je osebna in da se zgrne nad človeka kot depresija, zagrize v golšo in ne spusti kot pitbul na spidu. Jumpscari so luštkan način, kako publiko voditi v objemčkanje, a s holističnega vidika filma so navadna manipulacija: režiser pravi, da te mora biti strah. Aha?, OK.

Groza je po drugi strani stvar intime. Zato je zvok tako pomemben v tem filmu. Ker nas konstantno prestavlja v stanje osebnega delirija. Ko čutimo z liki, čutimo stanje brez stika s tlemi. Groza traja. Groza je tisto, kar pride pred jumpscarom. Ko enkrat vemo, s čim imamo opravka, nas je lahko le še strah, s to razliko, da lahko psihopati v takih stresnih situacijah počasi že prevzamejo iniciativo. Za moj okus je tako najboljši primer režiserjevega talenta znotraj žanra scena, ko Zina in Mia hodita skozi klet, kjer sta bili prej zaprti (tudi scena v ruševinah ne zaostaja bistveno). Bo rekel kak slasher fanatik: »Ampak saj se nič ne zgodi!« Prav to. Dekle, ki je sedelo v vrsti pred mano, je gledalo mimo platna, ker ni zdržalo pritiska. Kako vem? Ja pizda, usral sem se!

– Naj nihče ne vzame resno komentarjev, ki dopovedujejo, da kritiki laskamo filmu, ker je slovenski. Kakšni mazzinienizmi so sedaj to? Ravno potenciranje avtostereotipov je najbolj populističen diskurz v tej državi. Če je kaj bistvena značilnost Slovencev, to ni hlapčevstvo, ampak obsojanje s hlapčevstvom. Cankar je bil prekaljen maček in ni vseh njegovih besed vzeti dobesedno. Kritiki filmu pihamo na dušico, ker je to edino prav.

– Igra. Mater, Nina Ivanišin nabira leta kot dobro vino. No, razen v čisto zadnjem njenem kadru, ampak tisti  koloristični kontrast je nekako poanta. Props Niki Rozman, da ji je uspelo pred kamero odšpilati Joffreya Baratheona. Dobesedno takoj si zaželiš, če mora kdo umreti v filmu, naj ona. Čez ansambel ne more biti ene slabe besede. Prav njim gre zasluga za reševanje slovenskega jezika iz močvirja okornosti. Vsem đorđlukas primerom, ko je izrečenih nekaj popolnoma redundantnih stavkov dodajo mini geste, ki rešijo sceno.

Ko je leta 1984 Haing Somnang Ngor brez kakršne koli igralske izobrazbe pobasal oskarja za najboljšega igralca v stranski vlogi za film The Killing Fields, si ga je zaslužil že z eno samo gesto: na begu pred enotami rdečih kmerov preko polj smrti telebne v mlakužo in pred seboj zagleda nagrmadene okostnjake. Njegova reakcija je najbolj iskren možen spastičen trzljaj. Nič več. To je govorica telesa, ki pove tisoč besed. Ko je Blitczu zadan fatalni udarec ne obleži v trenutku. Kasneje, preden precej posrečeno na njem najde švicarja, ga Zina prekucne na hrbet in spozna, da človek, ki ima možgane ločene od glave, nima veliko možnosti za preživetje. Pripombo, da je mrtev popravi s tem, da ga ponovno potisne v prejšnji položaj. Če si že težko priznam, da je mrtev, ga vsaj gledati nočem. Ma točno to. Točno s tem se poistoveti vsak v kinu. Ko punci ubijeta Vintlerja, Mia sprosti vso napetost, ki se je nabrala v njej in gledalcih, s tem da ga prebrca, kot ga živega nikoli ne bi mogla. S temi stvarmi gledalci dihamo.

IdilaDeliverance

– Kapo dol tudi preostali ustvarjalski zasedbi. Vsi filmu vstavijo svoj košček sestavljanke, košček, ki deluje sekundarno, subtilno in imajo zato tudi tolikanj nevarnejši vpliv. Scena in maska sta za kušnit. Tisti moment, ko se Zina sprehodi v krogu skozi gozd, pride nazaj do Franclove hiše, nekdo po vsem klanju še vedno upa, da je to morda hiša odrešitve, potem pa ena majhna stvar, Miina glava tam nekje v kotu spodaj, za vedno skloni glave še največjim optimistom. Glasba je morda še najbolj vrhunski element filma. Po tem, ko Zina preživi še navidez zadnjo grožnjo, Francla, preden lahko zadihamo, v offu zaigra harmonika, ki smo jo prej videli samo enkrat: ko jo je pri stojnici s šnopsom igral dečko, ki nam je kasneje izginil izpred oči. In vsem je jasno, da nevarnosti ni konec pa naj bo novi vaški posebnež skrit za kopico sena ali pa tudi ne. Nekje pač je. To je groza.

– Vse to naredi Idilo za vse prej kot kopijo povprečne moderne strašljivke. Nikoli mi ni bilo zares jasno, odkod kritikom domislice, da zapišejo: Idila je slovenska verzija Teksaškega pokola z motorko, samo da ni Teksasa in ni motorke. Iz tega vidika je Idila tudi slovenska verzija Policijske akademije, samo da ni policajev in ni akademije. Te filme lahko primerjamo tako, kot lahko primerjamo Predjamski grad in cvetoče češnje. Oboje se splača videti, potem se pa podobnosti počasi končajo. In zakaj je vsaka vsota suspenza in hribljanov z genskim bazenom volumna stekleničke kapljic za oči v isti kategoriji kot Deliverance? Kdaj je Deliverance za kritikepostal grozljivka? Radi pač govorimo o vsem živem, o slovenskem filmu nasploh še najraje, ker imamo nekaj precej lahkih tarč, ampak ko se spustimo na konkretna tla Idile same, takrat razlogov za sikanje hitro zmanjka.

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.