Vse do sedaj smo novo epizodo Vojne Zvezd spoznavali prek filmskih napovednikov, teh malih odkruškov filma, ki jih z malo muzike in spretne montaže zlahka sestavite v dvominuten spot z odličnim suspenzom in akcijo.
Harrisonu Fordu ni bilo treba drugega, kot da se je pojavil na zaslonu z zlajnano frazo in starim prijateljem, pa so navdušenci dobesedno popadali s stolov. Če bi dejanski film zadržal takšen naboj, bi za obisk kinodvorane potrebovali potrdilo kardiologa.
Pozdravljeni brovariši in brovarišice. Pozdravljen broletariat. Dolgo časa se nismo miselno dotikali.
To je zato, ker se medspletna situacija še vedno zaostruje.
Gledam. Kaj se dogaja, ko nekaj gledam? Tisto nekaj, k čemur je moj zor usmerjen, v meni povzroča ireverzibilno reakcijo. Fidbek. Odziv. Od-ziv. Audio vizuelni kogitacjones stream se z menoj igra in vsak trenutek vabi, želeč: »Kaj boš pa sedaj? Pa sedaj? Ti to ugaja? Kaj pa to? … « Itd. v večnost. Oz. vsaj dokler nam zmanjka časa v službi. Ali pa nas mater prikliče: »ALO, DARJAN CMOKI SO ŽE, PIZDA.« Preberi več GLEDAM→
»Mamojebec! Mamojebec! Oh … mamojebec!« Bil je Nataliin glas, ampak kako, ni mogel biti. Nikoli ni tako kričala. »Fak! Oh, fak! Ooooooh!! Ne morem verjeti, kaj mi počneš! Fak!«
Uh oh, težave. Hitel sem po stopnicah, da bi jo rešil! Preskakoval sem po dve naenkrat, usmerjal me je njen glas. Glas mojega dekleta. Ljubezni mojega življenja. Preberi več PRIJATELJ V STISKI→
Vrata so bila odklenjena. Spet. Še ena izmed zadev, za katere sem se trudil biti potrpežljiv, a seveda, Larryju ni bilo mar.
Kuhinjski pult je bil tako usran, da sem se bal položiti svoje ključe nanj. Izpraznjene pločevinke piva in steklenice žganja, nekakšna strjena tekočina in ljubi Bog, cigaretni ogorki. Puščal jih je kar tam, na sredini mojega pulta! Pulta, s katerega sem jedel svojo hrano! Pulta, s katerega sem včasih jedel svojo hrano. Pulta, s katerega nikoli več ne bom jedel hrane. Bil je še listek: »Drew, potrebujeva kosmiče. Larry.« Preberi več PRIJATELJ V STISKI→
»And then, in 1945, peace broke out. It was the end of the joke.«
– Monthy Python
Ne le vojne in Hirošime, konec je bilo tudi z neštetimi priljubljenim risankami, ki so v vojnem času tako ali drugače nagovarjale otroke. Le kdo bi lahko pozabil na očarljivi Popayjev boj z Japonci ali prisrčno udjestvovanje Racmana Jake v Tretjem rajhu? Izbris in – povejmo naravnost – cenzura posameznih epizod je bila na prvi pogled logična: vse brez izjeme portretirajo vojne nasprotnike z rasistično karikaturo, ki izdaja njihovo prirojeno zlobo in nekompetenco, da bi se kosali z dobro urejenim, brezhibnim ameriškim imperijem. Le malo razlogov je bilo, da bi povojne generacije še naprej zastrupljali s takšnim hujskaštvom. Preberi več KAKO SO NAS RISANKE UŽALILE – IN REŠILE→
