Preprost in zabaven film sledečo izpeljavo kljub zabrisovanju zahteva. Na vsebinski ravni je ta znanstvenofantastični akcijski spektakel s spretno nadzorovanimi učinkovitimi besednohumornimi vložki klišejski in preprost: general Federacije in poveljnik bojne vesoljske ladje Krall (sopriimenjak našega slavnega pevca in reperja Jake) je za svoje uspešno vojskovanje nagrajen tako, da ga v trenutno mirnem obdobju v neskladju z njegovimi interesi postavijo za kapitana raziskovalnega plovila. Med raziskovanjem galaktične meglice s posadko strmoglavi na neznan planet in neuspešno poskuša vzpostaviti stike s Federacijo.
V tem čakanju raste njegova jeza na nesposobno in brezbrižno vodstvo, doživlja eksistencialno krizo, saj že predolgo ni okusil potu in krvi bojišča, nazadnje pa odkrije starodavno vampirsko tehnologijo, s katero si podaljšuje svoje življenje, kakopak tudi poglablja svoj srd. Sklene pogubiti pacifistično in okostenelo Federacijo s pomočjo biološkega orožja neslutenih moči – a za njegov učinek mu manjka sprožilni mehanizem, skrit na drugem koncu vesolja. Ko mine neznano, a mnogo, število let, se mu nasmehne sreča: v kremplje mu prileti avanturističen in zagnan kapitan Kirk s taistim mehanizmom. Po neštetih planetarnih in orbitalnih pripetljajih mu ga izmakne in s funkcionalnim orožjem sklene pogubiti vesoljsko metropolo, od tam pa nedorečeno najbrž kar čimveč Federacijskega. Pogumni Kirk mu namero prepreči, vsi ključni Kirkovi možje in žene preživijo in postanejo izkušenejši in moralno žlahtnejši, Krall pa žalostno in vakuumsko pogine od lastnega orožja pokonzumiran. Usoda, narava in izvor orožja ostaneta nepojasnjena.
Če je že osnovna dogajalna črta povsem jasna, to ne velja popolnoma za njeno globinsko podstat, njeno reprezentirano resničnost. Jasnejši je označenec označevalca Kirka: Kirk prihaja iz multikulturne, večjezične, demokratične, hierarhične, a egalitarne, meritokratske, homo- in ksenofilne družbe, skratka ameriške družbe v njeni idealno zamišljeni podobi. Naslovnik filma naj bi bil s tem idealnim modelom nagovorjen, se z njim identificiral in zanj kot na bejzbol tekmi tudi navijal. Naj gre za Kirka ali njegove pomočnike/-ice, trepetamo zanje. A trepetamo proti čemu? Konvertitskemu Krallu, kanibalu in morilcu, kuščarjeve podobe kasneje izvemo da človeku in njegovi ultimativni nakani: izničenju Federacijske eksistence, s tem naše eksistence z lastno identiteto vred. V primeru, da nas kirkovstvo ne uspe nagovoriti, pa je treba raziskati tudi označenec Kralla. To je veliko težje, a s svojo superiornostjo, kuščarstvom, kanibalizmom, sociodarvinizmom, premagovanjem časa, namenom izničenja inkluzivne in prevladujoče Kirkove kulture pooseblja Krall nasprotje kulture nasploh, torej naturo. Natura, kača-Satan/Lucifer-spoznanje je tisto, čemur zapade Krall v čakanju onkraj. Namen nature (če jo s stališča kulture smemo instrumentalizirati) je zaustavitev kulture s pomočjo smrti, časovnega propada, in njena nadomestitev z neko drugo kulturo; množični boj mikroskupin za prevlado generira novo kvaliteto, dene in tudi pričakuje Krall.
V nasprotju s Krallovim konfliktnim prepričanjem o ustroju univerzuma je Kirkov povsem razsvetljenski: edina kultura išče nove pojave in jih kolonizira, ob tem gradi svoj imperij, ki je imperij dobrega, humanega, pravičnega, boga. Arhangel tega boga je Kirk, če pade on, močnejšega ni. Zato je naslovnikova bojazen za obstoj lastne kulture upravičena. Razočarati pa ga je treba, da junak Kirk ni povsem del sistema, saj zasluženega in ponujanega borutpahorskega in foteljskega viceadmiralovstva ne sprejme, kot nagonski odvod lastne družbe je pripravljen zoperstaviti se naturi, in to perverzno prav na njen način: z izzivanjem in bojem. Česar deklarativno ne prizna, se ves čas loteva. Kljub svojemu šestemu čutu za nevarnost skoči naravnost vanjo. Ne integrira je, ampak jo uniči. Kot uresničen državljan, popolni pacifist, bi si na Enterprisu ležerno zavrtel Star Trek.
Vse bolj se nagibam k prepričanju, da je Star Trek najbolj izčiščen stereotip ameriške znanstveno-fantastične franšize. Premiso vseh treh novih filmov bi lahko strnili nekako takole: tam daleč, za devetimi gorami/galaksijami in devetimi vodami/nebulami je tip, ki je res, res besen na vas. V prvem delu je to Romulec, ki Federacijo okrivi za uničenje svojega planeta. V drugem imamo genetsko izboljšanega superčloveka, ki hoče oživiti svoje sanje o nadrasi. In sedaj smo naleteli na užaljenega generala z željo po maščevanju. Bolj, kot se Kirkova odprava trudi potopiti globlje v vesolje, bolj bo naletela na stare sovražnike in prepreke.
Fascinantno je, kako se ne glede na progresivnost franšize Star Trek vedno znova zaplete v isto fabulo Konradovega Srca teme. Barbarsko neznano – Krall, Khan, Nero in ostali bizarneži z grozečimi imeni in še bolj grozečimi plani – je povsod v vesolju, vendar pa ladijsko posadko vedno znova preseneti. Trezne opazke ladijskega zdravnika o nevarnostih vesolja so vedno znova zreducirane na komični vložek, ampak zakaj? Bones ima v resnici povsem prav, ko Star Trek dojema kot grozljivko. Nekaj je res tam zunaj. Mogoče bi bilo bolje ostati doma in se ravsati med seboj, kot da se združeni selimo v druge galaksije.
Ta dinamika mi-oni je verjetno eden izmed najlažjih principov za forsirano identifikacijo pri zgodbah in morda eden izmed razlogov, zakaj se ZF ne more in ne more prebiti v umetnostni kanon. Deluje pa. Tudi, če si bo film ogledal goreči nasprotnik ze-de-a-jevstva, se bo enostavno poistovetil s Krallom in navijal za outsiderja (v vseh pogledih). Če deluje, ne spreminjaj, ugibam.
Vama povem po resnici: sporočilo, da te bomo našli, če nameravaš skreniti s poti in postati tujek in ne bo se lepo končalo, me straši celo bolj kot ne(po)znano neznano, ki nas čaka v teminah vesolja, pred katerim nas ne bo nihče rešil, če bomo skrenili s poti in ne postali tujek …