- maj MMXVI
Vesolje. Mrzlo. Prazno. Osamljeno. Danes smo ga končno ujeli, lumpa, bili smo na lovu za njim, vse odkar sem se pridružil intergalaktični policiji in prenehal svoje zapise začeti z besedami »Dragi dnevnik«. Iskali smo ga od rta YY626 do delte Medene steze, na kraju pa ga našli tako rekoč tik pred nosom, na majhnem modrem planetu sredi neobljudenega konca Črnih globočin, od koder prihajam tudi sam, a si ne bi nikoli mislil, da se bom tja tudi še kdaj vrnil. Le kaj tako zanimivega za širno vesolje bi se lahko dogajalo v moji domači vasi, sem se spraševal, ko mi je app na žlnkln začel utripati, da je tam zaznal nekakšne vibracije v zvezi z misijo Urbani volk in Subjektom JPLPP15.
Ni se upiral, ko smo ga povlekli za rokav, ni cmeral, ko smo ga diskretno pospremili na krov; poljubil je soprogo na čelo – ta se še prebudila ni, le malo se je namuznila iz navade, najbrž – in se pustil pospremiti v neznano. V tem trenutku nas seveda preklinja in tolče po vratih svoje samice, naj ga že enkrat pustimo domov – pa še to, imam občutek, da si je dovolil biti pogumen zgolj zato, ker dobro ve, da ga domov tudi peljemo. Izkazalo se je, da je prvič v vseh milijonih let, Veleračunalnik storil napako. Ne v sodbi, se ve, ta je jasno nezmotljiva, le v postopku; a kot je to resnica v vseh šolskih testih matematike, naloga ni ocenjena z vsemi točkami, če niso razvidni vsi pravilni koraki. Kaj je šlo narobe? Začeti moram pri začetku, čeprav sem mnogo tega omenil že v prejšnjih zapisih.
Primer Subjekta JPLPP15 je bil zame pred leti jeziček na tehtnici odločanja za intergalaktične organe varnosti in pregona. Ravno se je zazdelo, da so se vsa bitja sinhronizirala v enotno, univerzalno, bitje, pa se nekje v sistemu pojavi huda motnja, nekakšen šum na srcu, ki s svojo uveljavitvijo meče celoten superorganizem iz harmoničnega stanja. In obratno. Odveč je reči, da je bilo treba Subjekt JPLPP15 poiskati in odstraniti enkrat za vselej.
»Veste, zakaj smo vas prijeli?«
»Ne,« je odgovoril. Starejši kolegi so se zadovoljili s tem, meni pa je bilo jasno, da bitje, ki ga je app profiliral kot radikalno zaznamovanega z občutkom greha, iz same navade laže.
»Za vašo knjigo gre, Garaže.«
Prakticiral je v sami knjigi skoraj pregovorno tišino. Kolegi so ga obkolili in zasliševali kot plačanci Johna Ramba v štirki: »Poznam ta molčeč obraz, videl sem ga že neštetokrat, ne prestraši me.« Čudno, skrival je mnogo pred nami, a nič takega, česar bi se morali bati. Včasih znajo biti pravi osli.
»Vam je bila všeč?« se je vseeno držal niti, če se že oni niso. To je bila točka, ko so izgubili bitko.
Na plovilu smo ga strpali v celico, kar je sprejel približno tako stoično kot zavrnitev prošnje po zajtrku. Sodeč po še vedno besnih izrazih mojih sodelavcev mi je bilo jasno, da bom preizpraševanje moral voditi sam. Vstopil sem k njemu in vklopil pripravljen govor, ki sem ga bil pred tem posnel na tekoči trak, da mi ob vsej izpraznjenosti, ki je napolnjevala sobo (ne vem, kako je to sicer sploh mogoče, a če bi bil tam, dragi dnevnik, bi ti bilo jasno), ne bi slučajno zmanjkalo toka misli: »Krdelo se sestavi zato, ker posamezni volkovi ne preživijo v najhujših razmerah okolja.«
»Drži,« je odgovoril.
»Ne odgovarjajte, prosim. Počasi. Kljub temu, da to nedvomno drži, ne glede na to, kako ste odgovorili na vprašanje, vas moram žal obvestiti, da vas je kozmični Veleračunalnik, ta ki ve vse, kar je bilo in pozna vse, kar bo, obtožil sindroma posameznega volka, česar si vesolje trenutno ne more privoščiti. Vaša zbirka kratke proze … « In s tem se je končal posnetek. Še ko sem se pripravljal na govor, mi je odvzelo … kaj že?
Nemo sva strmela eden v drugega, počutil sem se, kot da v ozadju pojejo sirene in me nevidne sile potiskajo v norost. »Morda je pa vaš računalnik prebiral med vrsticami.«
»Kakšno drugo branje pa sploh obstaja?« sem upal, da ga bo provokacija zamajala v mislih na mojo raven.
Ni se dal: »Brati belino med črkami? Sliši se težje, kot brati črke.«
»Zato pa to počne računalnik.«
S temi besedami sem ga zapustil, tolikšne šibkosti v mišičnem tkivu nisem čutil od takrat, ko sem se za dva tedna odpovedal ogljikovim hidratom. Strah me je bilo trenutka, ko bova morala ponovno spregovoriti.
Čez dobro uro sem ponovno zbral pogum. »Morate razumeti, zakaj sem tako odrezav. Ta aretacija morda ni tisto, kar se mi zdi prav, a jo je treba izpeljati. Dvomim, da ne veste, o čem govorim.«
Namesto molka, ki sem se ga do takrat že skoraj navadil, mi je postregel s spravo: »Saj vas razumem. Vaše – in zato tudi vprašanje krdela – je, zakaj bi morali vedeti, kaj oz. kdo je volk in kakšne so njegove misli. Zakaj znotraj gozda razumeti, kaj je drevo.
»Tako je. Ne more svet brati knjig, ki pod pretvezo izpovedi poveličujejo posameznikovo pasivnost in njegovo osredotočenost k nadrobnemu opazovanju, v nasprotnem se bo zgodilo … no, Bog naj se nas usmili, če se bo zgodilo. Vemo, da družba ne bo kar odpovedala, ampak odpor do nje bo pripeljan do kritične točke.«
»Sedaj je pa že skoraj jasno, da nismo brali iste knjige.«
»Ne, ne bom se dal prepričati, da ne veste, o čem ste pisali. Že samo geslo bolje p(r)ozno kot nikoli je dovolj očiten namig vaših načrtov.«
»V tem primeru se zdi, da me postavljate v brezizhoden položaj. Torej, če sem A) pisal iskreno, sem kriv nekakšnega napuha, ker sem ponosen na svojo občutljivost, ki je družba ne prakticira, če že ne celo ne premore; če pa sem B) pisal neiskreno, sem ponovno kriv … «
» … nekakšnega napuha, ker skušate spreminjati preteklost tako, da postavite za najvišje ideale prav tisto, česar družba ni sposobna prakticirati. V osnovi.«
»Vaše pojmovanje družbe kot nekaj ločenega od posameznika se mi zdi skrajno neokusno.«
»In vendar to ne spremeni dejstva, da je morda res tako.«
»In vendar. In kaj sedaj?«
»Reciva takole, Veleračunalnik vas obtožuje opcije A), sentimentalnosti, pasivnosti, čaščenja žalosti z veliko začetnico skoraj; boleče iskrenosti, peklenske lucidnosti.«
»Vi pa ste že odločeni.«
»Jaz pa sem že odločen za opcijo B), vsega naštetega pod A) z izjemo iskrenosti, kar je pri vsem škodljivem vendarle zanemarljiva devianta, je pa po drugi strani edina oprijemljiva bilka, da se ognete interstelarnemu zaporu. Podpišete izjavo, jaz jo spravim pred Veleračunalnik, tega zjebe sam paradoks, v katerega ste se zapletli tudi sami in ker vas za isti zločin, Garaže, ne sme nihče obtožiti dvakrat, vas peljemo nazaj domov in pozabimo na ta nesrečni dogodek. Še prej pa seveda požgemo vse izvode knjige.«
»Ja, ampak je problem, če priznam svojo neiskrenost, kdo me bo ubranil Veleračunalnikove obtožbe neiskrenosti pri podpisovanju izjave o neiskrenosti?« In šele s tem me je obdaril s tisto tišino, ki razkrije vso bebavost, ki jo sogovornik premore. Nikoli se še nisem počutil tako neumnega. Samo posameznik, brez povezave z družbo, se lahko tako zelo otepa priznanju, da bi mu pomoč prišla prav.
Odšel sem iz celice, besen, ker sem doumel, da v sebi skriva argument, da bo s prošnjo po pomoči v bistvu priznal, da ni sam nič kaj prav drugačen od povprečja, kar bi vrglo sum na samo izjavo, da o nekompatibilnosti z napuhom niti ne govorim. Tisti moment sem si za vedno zapomnil, da je včasih bolje nikoli kot pozno.
Vrnil sem se čez pol ure: »Moram RES najprej jaz napisati izjavo, da sem vas prosil za izjavo?!« Ustnice so se mu ukrivile v nasmeh, medtem ko sem se bliskovito obrnil in zaloputnil z jeklenimi vrati.
Nenavadno bitje, volk, res, vajeti prevzame šele ko pozna situacijo, v družbi pa, kjer je njegove vpliv neznaten, nekako hodi vštric, tiho in minimalno vpleteno.
Subjekt JPLPP15, sem sedaj pomislil, bo sploh kdaj vedel, da sem odraščal v isti vasi na planetu Zemlja in je to nazoren primer, čeravno eden redkih, kjer preteklost pozitivno vpliva na razplet. Kako mučno je zavedanje in kako močna mora biti želja po alteraciji, če moraš nositi vse breme znanja o zgrešeni poti krdela.