Brovariši in brovarišice (brovariśice so z malo samo, ker brovariši začenjajo poved)
medspletna situacija se zaostruje!
Kakšna je vloga kletvice? Pizda. Pober se, kurac. Un pizdun se je usral in pol fuknu iz avta, pička mu materna.
Kadar ljudje preveč kolnejo, imam občutek, kot da jem preveč slano mineštro. Kadar ljudje nič ne kolnejo, imam občutek, kot da nekaj manjka. Da je v igri oziroma izza nje prisotna nekakšna past. »Zakaj pa ti ne kolneš?« bi vprašal, čeprav tega nikoli zares ne moreš vprašat, ne da bi sam izpadel kot nekdo s figo v žepu.
Gre za to, da vsaka kletvica nujno potrebuje spolno konotacijo. Kot nekakšen družbeni opomnik, da baj d vej, če si slučajno pozabu za minuto, se je treba iti falične igrice. Tančico prepovedi gonov je treba malo zluknjati, da lahko diha, kot npr. listnato testo za štrudl.
Ampak zakaj tako radi kolnemo, še posebej ko nam svet ne nudi po planu. Juve je zgubu. PIZDAAAAAAA!
Nevem za kako eleganco gre. Ali samo za fonetično lahkotnost besede ali za sprostiveni element, ki ga pomen izrečenega nosi. Češ, ja, rekel sem pizda in vsem prisotnim za trenutek pripeljal v možgane organ za falične igrice, deal with it. Američani bi mogoče rekli FUCK ali pa MOTHERFUCKER. Kjer je a propos moja zgornja dilema enaka.
Čeprav, ko se opravičimo za takšno besedo, ali gre za površinsko kesanje kršitve neke družbene pogodbe ali za ponovno nejevoljno priklicanje nekoga, ki švasa z mamo (čigavo??) v trenutku ko vsi prisotni tega npr. ne bi želeli imeti v glavi.
Nekdo, ki preveč kolne izpade impotenten, nekdo ki nič ne kolne, se zdi čistun, čigar še rit mu diši. Zanimivo, kako je zadaj skrit nek normativ elegance, skoraj prefinjenosti. Tisti, ki se spretno in smotrno premika med kletjem in ne-kletjem in se igra z mejo simbolike in preprostega posrednega opominjanja na falične igrice, tisti je prava sijajno začinjena mineštra. Igrajte se, ampak po sredini.
Dober jeb.