Hej! Že dolgo nismo ene o igrahIgricah. Jaz bi pa rada eno hitro vinjetko spisala.
Dva meseca sta minila od izida dodatka k zadnjemu Gavioliju, Diablo IV: Vessel of Hatred (2024), in mislim, da me je končno prenehal frustrirati njegov odprti konec k zgodbi.
Če je še kdo – kot jaz – obrnil plot in gledal v ekran z nejevero: »To je to?,« morda vam lahko pomirim dušo s svojim vpogledom. Če ne morem, še naprej krivite Blizzard.
Okej, po eni strani je stvar sila preprosta in nam ni treba globlje od površja. Odprt konec je zelo štorast poskus kleparjev, da bi nas pripravili k sprejetju realnosti, ki se skozi sita siplje v fantazijo: Če bo franšiza s prodajo povrnila stroške proizvodnje, lahko pričakujemo njena številna nadaljevanja. Zgodbe nikoli ne bo konec, ker bi ta pomenil, da bi bilo treba za en cel kup posameznikov prestrukturirati delovno okolje. Od novega projekta do novih zadolžitev do novih podob do novih idej do svetogradnje do konec koncev onemogočenega vzvoda, s katerim bi lahko popravili luknje ali greške v predhodnih izvedbah, ko bo woke tolpa končno prišla terjat svoj davek.
Zakaj vse postaviti na kocko in tvegati finančni polom, če lahko postavite na kocko minimum in znova pomolzete preverjeno kravo? Stroj je prevelik. Predrago bi ga bilo ustaviti (so rekli z glasom gambling zasvojenca, look at me, mom, I made an anti-capitalist joke). Smo kot cesar Viljem in car Nikolaj, ko sta zrla v neizbežni izbruh prve svetovne: »Prosim te, naredi kaj, da se ustavi … « Pa se ni. In odneslo je oba.
Where was I? Ah, odprt konec, ki ne le potolaži igralx, da bo prišel še en del, hkrati potolaži še celo ustvarjalno ekipo, da če nič drugega, bo raja nabavila vsaj še naslednji izvod – že zaradi zgodbe. Neskončni grind je tu in tu bo tudi ostal. Neskončno farmanje za neskončno najboljšo opremo, ki je postala nepogrešljiv element za igranje na najvišjem nivoju. Kaj pa drugega bodo vprašali mladiči? Včasih ni bilo tako. Včasih je bilo treba razviti … kako se že reče? Spretnost? Ampak to je težje kupiti z deluks izdajo, saj razumem. Neskončni dvoboji z neskončnimi šefi za neskončne ključe za neskončne kombinacije za neskončne formule za neskončno odpiranje neskončnih špilj z neskončnimi super šefi.
Ta vsem poznani občutek, da se nič na svetu nikamor ne premakne in da nikoli ne bo nič bolje. To se je že zdavnaj preslikalo v produkte igričarske industrije, D IV je samo nov poskus, da potrošnik skuša vsaj malo uživati na vožnji z avtobusom skozi kozmični nothingburger, ki ga imenujemo žvot. Kaj drugega pričakovati od poslovnega modela, ki artistični doprinos razume kot element, ki bo produktu namenil večno slavo, ne pa tudi nujno večne malhe zlata?
In vendar!, postrežeta D IV in njegov odprti konec s komentarjem zelo specifičnega trenutka v loku zgodovinske čebule, ki se prav zdaj lupi pred našimi solzavimi očmi. To ni več prelom tisočletij, ko je Blizzard sproduciral drugo številko Diabla (2000) – na katero se D IV zgodbovno pretežno naslanja – ko smo kot igralci vzeli Mefistov kamen duše in ga raztreščili v peklenski kovačnici in si mislili GG. Ne, Vessel of Hatred še posebej je brezkompromisna izjava: Ne le odprti konec, predvsem izgubljeni konec, oropan upanja dolgotrajne rešitve za zlo na tem svetu. En lik reši drugega, Mefisto izgubi nadzor, s katerim je slepil glavno junakinjo večidel poti, že, že, male zmage in to, ampak v grlu nam ostane grenki cmok, da ga ne bomo nikoli pregnali s sveta. Nikoli. Vselej bo tu. V sencah. Na preži za novimi priložnostmi.
To je dediščina in komentar Bidnove administracije. Hvatanje krivin, dogovarjanje s sindikati, ustavljanje inflacije, razumevanje in zaviranje širjenja virusne kuge, nič od tega ne more ustaviti sil, ki se konsolidirajo za našimi hrbti in izkoriščajo najsi drobne religiozne prepire najsi posameznikovo željo, da mu sama ideja družbenega življenja preneha soliti pamet. Zlo hodi naokrog s pogodbo in ljudje so jo več kot pripravljeni podpisati. Božanstva, z Akaratom na čelu, so zapustila ta svet in z njimi je odšla ideja, da nam je ostalo še kar koli drugega od brezkrajnega mlateža. Fašizmu lahko še tolikokrat spodleti. Tu, tam, zdaj, jutri. Poskusil bo znova.