DAMAM IN MOŽEM LETA GOSPODOVEGA 2088:

Predlagano je bilo, da vam bodo prav prišle besede modrosti iz preteklosti in da naj bi vam jih peščica nas, naključno izbranih iz 20. stoletja, zaupali. Še pomnite sledečega nasveta Polonija iz Shakespearjevega Hamleta: »Nad vsem pa to, da bodi sebi zvest«? Kaj pa navodila svetega Janeza iz Razodetja: »Bojte se Boga in izkažite mu čast, kajti prišla je ura njegove sodbe«? Najboljši nasvet iz moje dobe, ki vam ga lahko podam – in ki ga lahko podam komur koli kadar koli pravzaprav – je molitev, ki jo ponavljajo alkoholiki, ki si želijo prekiniti s pijačo za večno: »Bog, daj mi spokoja, da lahko sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti; daj mi poguma za stvari, ki jih lahko; in modrosti, da bom smel prepoznati razliko.«

Po mojem mnenju našemu stoletju primanjkuje besed modrosti v primerjavi z drugimi, ker smo bili prvi deležni privilegija zanesljivih podatkov o stanju človeštva: koliko nas je, koliko hrane smo sposobni pridelati ali nabrati, kako hitro se množimo, kaj nas dela bolne, kaj nas ubija, s čim vse škodujemo zraku in vodi in plodni zemlji, od katerih je odvisna večina življenjskih vrst na planetu, kako nasilna in brezsrčna je lahko Narava in tako naprej. Le kdo bi lahko bil moder v svetu, ki je zasut s toliko slabimi novicami?

Najbolj me je prikovala vest, da Narava ni konservativen sistem. Od nas ne potrebuje nobene pomoči, da celoten planet razstavi na prafaktorje in ga sestavi nazaj, kakor koli se ji zazdi – in to ne nujno na boljše z vidika živih bitij. Zažiga gozdove s strelami iz oblakov. Prekriva širna polja z lavo, da ta postanejo prav toliko koristna za življenje kot parkirišča v velemestih. V preteklosti je poslala ledenike s severnega pola, da so gazili po večjem delu Azije, Evrope in Severne Amerike. Nobenega dobrega razloga nimamo za upanje, da se kaj takega ne bo ponovilo. V tem trenutku spreminja afriške kmetije v puščavo, vsak dan pa smo obveščeni o novih cunamijih, ki pustošijo po obalah in gorečih skalah, ki dežujejo iz vesolja. Narava ni le izbrisala čudovito razvitih vrst živih bitij v preteklosti, uspelo ji je izsušiti oceane in potopiti celine. Če so ljudje prepričani, da je Narava njihova prijateljica, potem ne potrebujejo nobenega sovražnika.

Prepričan sem, da tudi vi, ki živite stoletje za menoj, še kako dobro veste – vaši potomci pa bodo še toliko bolj: Narava je neizprosna, ko s seboj sooči življenje in možno preskrbo. Zanima me: kaj ste storili v zvezi s prenaseljenostjo? Mi, tukaj v 1988, sami sebe vidimo kot še enega v vrsti ledenikov, tokrat toplokrvnega in brihtnega, neustavljivega, ki bo pravkar vse pogoltnil, nato pa se ljubil celo noč – in se potem še podvojil v velikosti.

No, če pa bolje pomislim, morda v resnici ne želim izvedeti, kako ste vi in Narava ukrepali v zvezi s prevelikim številom ljudi in premajhno zalogo hrane.

Neka nora misel me je pravkar prešinila: je možno, da smo nekoč merili rakete z vodikovimi konicami en v drugega, držali prste na gumbih in si grozili, vse to zgolj zato, da bi odmislili pravi problem – kako kruto lahko pričakujemo, da bo Narava postopala z nami; Narava kot Narava pač, kar tako.

Sedaj se lahko končno pogovorimo o zmedi, v kateri smo se znašli, z nekoliko več natančnosti. Upam, da ste prenehali izbirati ignorantske optimiste na vodilne položaje. Bili so koristni, vse dokler nihče ni vedel, kaj se zares dogaja po svetu – zadnjih sedem milijonov let, plus, minus. V mojem času so se izkazali za katastrofalno izbiro kot vodje prefinjenih institucij, ki bi morale delovati brezhibno.

Vrsta voditeljev, ki jih trenutno potrebujemo, niso tisti, ki nam obljubljajo dokončno zmago nad Naravo in ohranitev življenja za vsako ceno – takšne imamo sedaj – temveč tisti, ki izkazujejo pogum in pamet, da svetu izročijo nekaj, kar se bere kot od Narave izročene pogoje kapitulacije:

  1. Zmanjšajte in stabilizirajte prebivalstvo.
  2. Prenehajte zastrupljati zrak, vodo in plodno zemljo.
  3. Prenehajte se pripravljati na vojno in se spravite reševati svoje resnične probleme.
  4. Naučite svoje otrok – in sebe tudi, ko ste že pri tem – kako naseliti majhen planet in ga ne pomagati ubiti.
  5. Opustite misel, da lahko znanost vse popravi, če ji date bilijon dolarjev.
  6. Takoj prenehajte misliti, da bo z vašimi vnuki vse OK, ne glede na to, kako potrošno ali uničujoče se vedete sami, le zato, ker bodo lahko odpotovali na nov planet nekje globoko v vesolju. To je zares zlobna misel. In neumna.
  7. In tako dalje. Če ne! …

Sem preveč pesimističen, ko razmišljam o življenju čez sto let? Morda sem preživel preveč časa z znanstveniki in ne dovolj s pisci govorov za politike. Nimam pojma, kaj se bo zgodilo, morda imajo v letu Gospodovem 2088 tudi klošarke in klošarji svoj osebni helikopter oz. pas na raketni pogon. Nikomur ne bo več treba zdoma v službo, nikomur ne bo več treba v šolo, nikomur ne bo več treba nehati gledati televizijo. Vsi bodo le ležali cele dneve, pritiskali na gumbe računalnikov, ki bodo povezani z vsem, kar je; in pili bodo oranžno pijačo po slamicah tako kot astronavti.

S pozdravi,

Kurt Vonnegut

Naughtius Maximus

Damam in možem leta Gospodovega 2088‘ je prevod pisma ‘Ladies & Gentlemen of A.D. 2088‘ pisatelja Kurta Vonneguta, prvič objavljenega v reviji Time leta 1988.

Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.