Moje otroštvo se mi ne zdi tako zelo oddaljeno od trenutnega časa, a vendar se je v tem obdobju življenje povsem spremenilo. Če so moji starši pri tridesetih gradili hiše skupaj s sosedi, hodili iz služb ob treh in popoldneve preživeli na vrtovih ali njivah, nas pa pustili po vasi, da smo svobodno kuhali juhe iz blata in travniškega cvetja, kolesarili po bližnjih gozdovih in travnikih in sem pa tja pomagali sosedom pri raznih kmečkih opravilih, je današnje življenje večine tridesetletnikov z otroki precej drugačno.
Posnetek, ki sem ga pred kratkim zasledila na Instagramu, me je opomnil, da svet, v katerem sem odraščala, ne obstaja več. Sem del generacije, ki je spremljal, kako se svet spreminja v nekaj glasnejšega, hitrejšega, v nekaj pred čimer težje pobegneš.
Dejstvo je, da današnji otroci ne poznajo življenja, v katerem je čakanje nekaj normalnega. Ni jim treba čakati na nov del nadaljevanke, ker se televizijski program lahko prevrti naprej ali nazaj. Ni jim treba čakati na konec reklam, ker jih lahko preskočijo. Ni jim treba čakati nedelje zjutraj, da gledajo risanke eno uro, ker obstaja televizijski program, na katerem se risanke vrtijo ves čas.
Redkokateri današnji otroci poznajo dolgčas, ker se že od malega nenehno nekdo ukvarja z njimi. Do določene starosti nikoli niso sami in se z njimi vedno nekdo igra. Starši se ne zavedajo, da je ravno dolgčas najboljša motivacija za domišljijo in za urjenje možganov. Ampak za to imajo danes druge rešitve, cel kup raznih plačljivih aktivnosti, kot so možganski izzivi, tabori v naravi, neskončno število dejavnosti, na katerih otroci urijo veščine, ki jim bodo v resnici prav prišle šele v odrasli dobi. Dandanes je namreč sila pomembno, kaj vse otrok zna in zmore še pred vstopom v šolo. Ne čudi me, da je toliko otrok izmučenih in nenehno bolnih, saj njihova nadledvična žleza trpi, odkar pokažejo prvi interes za kurjenje odvečne energije. Najsi bodo to plesne, šport, glasbena šola, večina otrok ima celo več dejavnosti v enem tednu. Že ko samo pomislim na to, da bi vsak dan hodila v službo in imela še štirikrat na teden neko intenzivno vadbo, mi pade mrak na oči in postanem utrujena. Kaj šele, da bi bila v vlogi staršev, ki so po novem taksi služba, in namesto da bi z otroki preživeli skupne popoldneve, se povezovali in delali na zdravih odnosih, so z njimi v nenehnem hitenju in mimobežnem življenju. Otroci se nimajo časa niti igrat, niti dolgočasit, ker te možnosti danes sploh ni. Zaradi še ene rak rane današnjega časa, in sicer tehnologije, ki jo utrujeni starši največkrat izkoristijo za prepotreben mir po napornih dnevih. Izgubilo se je tudi zaupanje, da otrok zmore nekaj narediti in da je lahko nekje sam. Zavijanje v vato in beg pred močnimi čustvi otrok danes delata ravno toliko škode kot ignoriranje naših otroških stisk in neizkazovanje ljubezni naših staršev.
Neizmerno sem hvaležna, da sem odraščala v dobi, ko so računalniki in telefoni šele prihajali na naš del zemeljske poloble in sem se šele v svojih najstniških letih seznanila s svetovnim spletom, ki ga je omejevala uporaba stacionarnega telefona. Namreč v tistih časih si do spleta dostopal preko istega kabla, ki je v hiši omogočal delujoč telefon. Če si bil na netu, telefon ni deloval oziroma je kličočemu pošiljal neke vesoljske zvoke in mu dal vedeti, da se trenutno ne bo mogel pogovarjati prav z nikomer, ki živi v hiši klicane telefonske številke. Spomnim se, kako me je že takrat posrkalo vase dejstvo, da se lahko pogovarjam s komer koli, o čemer koli in da lahko igram še kakšno drugo igrico kot pasjanso in minolovca. Oče me je vedno z muko spravil stran od računalnika in ob neki priliki moje neposlušnosti gladko prerezal kabel, ki mi je omogočal dostop do interneta. Ampak pazi ti mene MacGyverja, olupila sem kabel, olupila vse žičke, jih zvezala skupaj, zalepila nazaj in popravila kabel. Zdaj pa vi meni povejte, kateri od današnjih otrok bi se spomnil naredit kaj takega? Verjetno jih ni kaj dosti. Vsi bi starcem težili, da naj jim gredo po nov kabel in da brez neta ne morejo živet in da si gredo rezat žile.
Res mi je žal vseh današnjih otrok, ki si ne smejo umazati svojih dizajnerskih kosov oblačil, žal mi je, da smo prišli do te točke, da ljudje nimajo več oblačil »za doma« in so v bistvu nenehno urejeni. Meni pod milim bogom ni jasno, kako se to folku da. Razmišljat, kako bodo oblečeni za sprehode z malčki, pa za odnest smeti, pa za piknik pri prijateljih. Res je, da nisem nek modni guru, sam zakaj da fak bi se za v hosto spimpala v nulo, da bom prišla domov usrana do kolen in s čupo polno vej in listja, ker se bom fiks nekam zaplezala. Al pa zakaj bi se ful ušmekala za piknik, kjer se bo kuril ogenj in bo vse blatno, da bom potem cela smrdela po dimu in imela povsem svinjske snežno bele patike. Pač ne. Že dolgo nazaj sem sklenila, da mi gladko dol visi za to, kaj si drugi mislijo o mojem outfitu in ga vedno nosim z veseljem pa kakršen koli pač že je. Morda je to nekaj, kar mi je ostalo iz otroštva, ko so nam dogodivščine pomenile mnogo več kot oblačila, ki smo jih imeli na sebi.
Razmišljam, zakaj današnji starši svojim otrokom ne privoščijo otroštva, kot so ga imeli sami? Zakaj mislijo, da je bolje za otroke, da obiskujejo xy dejavnosti in da morajo nenehno bit nekje drugje, samo doma ne. Pustite vendar otrokom, da so otroci, vzemite jim telefone, igrajte se družabne igre in jim pustite, da se dolgočasijo. Namesto, da plačujete za tabore v naravi, ki so v bistvu tabori vašega otroštva, sami peljite otroke v gozd, naučite jih spoštljivega odnosa do narave, naučite jih, katere rastline najdemo v gozdu, katere lahko uživamo in katere ne. Pustite jim, da se umažejo, da nabirajo izkušnje in spomine v svoje možgane in ne na telefone.
Verjemite, tudi vam bo koristilo, ne samo njim. Morda res živimo v času, v katerem povsem brez tehnologije ne moremo, ampak lahko se pa potrudimo in jo postopoma zmanjšamo na minimum, ker v resnici je škoda našega omejenega časa na Zemlji, da bi ga preživeli v neki navidezni resničnosti, se kregali z ljudmi, ki jih ne poznamo in brali novice, na katere nimamo vpliva. Namenimo raje svoj čas sebi, ljudem, okolici in dejavnostim, ki nam nekaj pomenijo in polnijo naše duše. Svet dandanes namreč potrebuje več tišine in več odmora, ki ju najlažje najdemo v naravi. Zato kar pogumno pot pod noge brez vse tehnologije in morda se boste vrnili v brezskrbnost vašega otroštva.