Nekoč so bile utopije popularen žanr, s katerim so se bavili najimenitnejši umi antičnega in novega veka. Od Platona do Francisa Bacona so tekmovali, kako si zamisliti kar najbolj čudoviti novi svet, ki mu bo vladala mir in harmonija; kjer bo red tako popoln in racionalno utemljen, da ga nihče več ne bo želel spodbijati.
Na neki točki smo nehali sanjati. Edina senca utopije, ki jo najdemo dandanes, so tiste smešne skice urbanistov, ko načrtujejo nek prostor. Vsi ostali, z literati vred, so se odmaknili od idealov – prihodnost je zanje konflikt, tesnoba, propad. Naša fikcija seže le še do skrajnosti naših trenutnih težav – svet v prihodnosti je, vse tako kaže, obsojen na podnebno kataklizmo, katastrofalne pandemije, zmagoslavje umetne inteligence nad naravno. Če nas ne bodo seveda že prej iztrebili nezemljani ali pa kakšen komet.
Razlog, da so nam fantazije o koncu sveta tako blizu, je prosto po Fredricu Jamesonu seveda preprost – če se svet ne bo končal, bomo morali resno razmisliti o koncu kapitalizma, to pa je trenutno naloga, ki presega vse največje še živeče ume.
Da nas v trenutnem ekonomskem sistemu ne drži represija, temveč preprosti manjko domišljije, je prav neverjetno mučna misel. Pa saj je rešitev tako preprosta – le dovoliti si moramo spet sanjariti o lepšem. To je tudi Jamesonov sklep: brez utopij ni alternativ kapitalizmu, s tem pa vsa revolucionarna gibanja zgolj zvodenijo v reformiranje že obstoječih razmerij.
Tudi zato je treba utopistični projekt Juana Posadasa jemati smrtno resno. Revolucionarja, ki je svoje komunistične tendence utemeljil na nezemljanih in bondanju z delfini, so ob svojem času množično zasmehovali, danes pa vlada predvsem raznim meme profilom na socialnih omrežjih. A v svojem bistvu je njegova misel prav smiselno zaokrožena na način, ki ne bi bil prav nič tuj Arthurju C. Clarku ali H.G. Wellsu.
Posadas je namreč z velikim veseljem zajel najbolj sočne topike, ki jih je tedaj ponujala znanstvena fantastika. Verjel je, da je katastrofalna jedrska vojna neizogibna; verjel je, da Zemljo redno obiskujejo napredna nezemeljska bitja. Prav tako je menil, da so delfini izredno inteligentni. A namesto gole fascinacije je stopil korak naprej – vse našteto je videl kot sredstvo za odpravo kapitalizma.
Posadasova misel gre nekako takole: očitno je, da nezemljani, ki nas obiskujejo, prihajajo iz zelo napredne civilizacije, torej komunistične. Od njih se bomo torej učili o svetli prihodnosti, ki jo lahko ustvarimo – takoj ko z jedrsko vojno odpravimo stari, pokvarjeni svet in vse njegove imperialistične verige. In komunizem bo zasijal v vsej veličini.
Na kratko: Posadas je vzel najbolje, kar je znanstvena fantazija v svojem času lahko ponudila, in iz teh sestavin skuhal tisto, kar je bilo najljubše njemu; in za spremembo od sodobnikov je na obzorju videl svetlo prihodnost.