… se nadaljuje …
Seveda ne kar takoj. Veliko let sem potreboval. Težko bi tudi trdil, da zadevo še danes zares obvladam, ker inovacijam ni ne konca in kraja, profiji ter podmladek pa panogo povzdigujejo na nadčloveške nivoje. Uspeh na skejtu, kot si ga definiram, leži povsem drugje. A o tem bolj filozofskem aspektu nekoliko kasneje: »Koga da fak to briga! A znaš kickflipa al ne?« (Kdo drug kot ČPD).
Sedaj, ko spet pomislim na svojo prvo krvavo izkušnjo in dejstvo, da sem kljub temu leta kasneje poskusil popn’t prvega olija, bi lahko rekel, da sem bil rojen za skejterja. To je namreč velik del tega športa/plesa/artforme/subkulture. Poskušaš, poskušaš, padeš, se razfukaš, poskušaš spet in spet, in potem – rata! Ko pa rata! Dame in gospodje in kar je še ostalih spolov – ko pa rata! Ko pa rata, je kot da bi ti sam dobri Bog dal high-five in te boksnu v ramo. Nakar si seveda dovolj naduvan, da greš trik probat čez tri štenge. Razfukaš se tako, da te je strah stopit na črni šmergl še kak dan, dva, teden, mesec ali več. Odvisno kako globoko v polomljeno kost se ti je zažrl. Iz tega strašnega sna pa me nikoli niso zbudili zvoki uretana na asfaltu, ampak vedno glasba.
Metal, punk-rock, hip hop so se že od samih začetkov čudovito klapali z rolkanjem. V petem razredu OŠ sem po naključju tudi sam prišel v stik z njimi. Sošolec je bil panker pa sem ga prosil za kaseto. Sepultura, Pantera in Dog Eat Dog so bili moj gateway drug v svet distoržna, duplih pedal, kričečih vokalov in socialno-politično-satiričnih besedil. Ta kaseta je kot magnet nase privlačila še ostale bande. Iz moje sobe se niti slučajno niso več slišali Caught In The Act, Backstreet Boys ali DJ Bobo ampak Korn, Limp Bizkit, NOFX, Pennywise, Lagwagon itn., ipd. S precej manjšima navdušenjem in razumevanjem je to opazila tudi mama, a ker sem mel dobre ocene, mi ni preveč težila. Obenem pa vseeno nisem smel preveč nabijati, ker sem jo moral našuntat, da mi za 14-ti rojstni dan kupi prvi pravi, pravcati skejt. Ta se je redno začel pojavljati v videospotih ql bendov na MTV, skoraj sočasno pa se je na OŠ Tabor formirala tudi prava, pravcata klika pravih, pravcatih skejterjev. U pičku mater, kok sem hotu to dilo. Nadobudni skejter si je takrat lahko omislil dva tipa skejta. Un’ga, orenk in dragega iz Obsešna, ali pa entry-level komplet iz Hervisa, InterSporta ali ostalih generičnih športnih štacun. Seveda je moja razumna in šparovna mama za rojstni dan kupila slednjega. A kupila ga je, hi hi. Trideset let kasneje jo povsem razumem. Že res, da ji je mulc vsak dan težil za ta skejt, ampak težil ji je tudi za tenis pa lokostrelstvo pa potem ni bilo nič iz tega. Roko na srce, mogoče bi bilo za kvaliteto mojega življenja in telesa bolje kar koli drugega …
Vendar, kaj čmo. Skejtanje me je, vsekakor zaradi karakterjev, ki sem jih spoznaval med učenjem olija, popshovita in kar je še teh začetnih trikov, obsedlo.
Zvestoba tej nevarno osvobajajoči mešanici med športom, plesom in umetnostjo me preseneča še do danes, ko mi je sto in stokrat dokazano, da se na svojo vztrajnost ne smem zanašat. Morebiti sem s svojo najstniško intuitivnostjo vedel, da me bo tega naučil ravno skejt. Ali pa sem vedel, da jo bom krvavo potreboval tudi drugod.
Kmalu po prvem pravem skejtu, prvih olijih in skejt kruju se je zgodila srednja šola, ki je skejtrski svet odprla na stežaj. Pa ne samo skejterski. Če ste iz manjšega, boring kraja kot jaz, potem ste na lastni koži izkusili preporod, ki ga zaneti stik z večjim mestom. Več ljudi, več plackov, več dogodivščin, več raznolikosti. Več vsega ter seveda droge in alkohol. Še vedno sem »resno« skejtal, le da nisem resno napredoval (»Ma ena pohica si bil, kr povej!«) No, okej, veliko raje sem rolal džointke kot koleščke. Na faksu in po njem, sem rolko uporabljal kot prevozno sredstvo … Še najraje v Ljubljani, ker je bil tam pač najbolj zlizan asfalt. Ne glede na to, kolikokrat sem ga postavil v kot ali zaklenil v klet, se je iz podzavesti pojavil kot mizica za (spet) rolanje džojntov, trd, a ravno prav visok nadomestek povštra, ščit pred pijanimi težaki in psi, ki jih zvok štirih kolesc spravi komplet iz tira, grozeč pripomoček za nadzorovanje potencialnih pretepov, voziček za prevažanje kišt pira, ali pa povsem spodobna klopca za dve riti, ki sta se hotli sam šlatat.
»Zares« skejtal nisem, je pa bila magična dila tako ali drugače vseskozi prisotna. Včasih me je še prijelo ter sem nekaj vadil in se ubijal s triki, a na koncu sem se vedno vdal jamranju utrujenih mišic, ki se potrebnih gibov enostavno niso več dobro spomnile. Leta so minevala, z njimi pa kakršne koli aspiracije, ki sem jih nekoč morda imel. Dokler se ni svet leta 2019 na željo marsikaterega slehernika nenadoma ustavil.
Se nadaljuje …