Na mizi obleži pismo. Papir je še svež, tinta komaj posušena. Datum na njem 21. marec 2026.
* * *
Ne verjamem jim. Še najmanj pa svojim, ki jih volim, ki jih nameravam volit, ker bližje, kot je dan, bolj me ima, da ne bi volil nikogar. Ali pa je to spet predvolilna taktika nekaterih strank?!
Jeba.
In se mi zdi to še najbolj zdravo, da svojim ne zaupam. Saj jih lahko potem, ko so na oblasti, bolj jebem. Ravno zaradi tega, ker sem jim dal glas. Vedno znova in znova se ljudje zapletamo v spletke, iz katerih bi lahko potegnili kaj več, resnico, pravi obraz svojega ljubega ali svojega nasprotnika. Pa vendar se vedno vse izjalovi tako ali drugače. Prisluhi in igre. Take podtlehne igre. Zaupanje pade in miru ni in ljudje smo vedno bolj nori. In odnosi se krhajo. A veš, tako kot najbolj jebeš svojega moža/ženo, ker je pač tvoj(a). Kot mi je rekla ena od bivših: »Zmerjam te, ker mi ni vseeno.«
Mogoče smo pač takšni, mogoče pač ne bo drugače.
Mogoče je pa treba samo počakati tisti dan, ko vržeš svoj glas v kaselc, ko natakneš prstan na čigar koli prst in si rečeš, to je to; zdaj pa kar bo, bo.
Četudi nič.
Mogoče smo pač takšni, mogoče pač ne bo drugače, mogoče je pa treba samo počakati tisti dan, ko bomo pogledali večnosti v oči in spoznali svojo minljivost, sebe in naivnost človečnosti.
Mogoče je pa res vse skupaj simulacija in v resnici nismo za nič odgovorni. Mi obračamo in bog nas obrne. Mogoče smo pa res samo bitja, spletena iz živčnih končičev in nesrečnih razpletov, ki se kdaj celo (p)osrečijo.
Mogoče pa v tem ni nič slabega, mogoče v tem celo ni nič majhnega.
Mogoče smo pač slučaj slučajev, ki se je v vesolju kresnil ob ravno pravem času in z ravno pravim razlogom in se samo ne zavedamo svojega bistva, ker smo pač in vedno bomo minljivi v končnosti svoje tubiti, ki je neskončna bit sama po sebi, vsaj namerno ne, niti ne omejuje.
In zato se še ene nove volitve ne zdijo več tako usodne. Pač izbereš. Zaradi tega še ne pomeni, da si odgovoren, kako se bo na koncu vse skupaj obrnilo.
Mi lahko obračamo, oni pač potem po svoje obrnejo.
Četudi ničesar.
* * *
Gozdni Sadež zre v svoje besede in po globokem vdihu pripiše:
Mah, še vedno obračajo. Malo nas, še bolj pa sebe in svoje vrednote.