Velikonočni ponedeljek. Edini ponedeljek, ki nas nikoli ne razočara. Že nekaj let ga ne praznujem več, zato lahko mirne duše sedim na usranem balkonu in pijem kavo s smetano in cimetom ter skušam ignorirati svinjarijo v svoji neposredni bližini. Namreč verniki imajo pred veliko nočjo stanovanja in hiše zglancane v nulo. No jaz nisem vernik, niti nimam energije za nenehno čiščenje.
Sonce konkretno pripeka in me želi prepričati, da imam na sebi preveč oblačil. Za zvočno kuliso imam začuda le ptičje petje, zaenkrat brez kosilnic in motork. Življenje se zdi srečno in sproščeno. Realno se mi danes ne da jamrat, čeprav imam stanovanje v razsulu, čeprav imam odprtih vsaj pet front z raznimi projekti in čeprav me bo danes 100 % razburila vsaj ena objava na fejstbukovju. Sprašujem se, ali je sploh možno napisati za silo berljiv in dober tekst brez drame, negative, pizdakanja čez druge in sebe? Nekako dvomim o tem, ampak danes se mi res ne da.
Najverjetneje sem pokurila socialne baterije na intenzivnem vikend druženju ob 25-letnici našega društva[i] ali pa je za mano prišla utrujenost od enomesečnega kašljanja in mi zato nenormalno pašejo narava, uživanje in mir. Ni bilo naporno, pravzaprav je bilo izredno prijetno, le veliko ljudi na kupu in veliko interakcije, četudi sproščujoče in lahkotne. Morda pa je to recept srečnega in mirnega življenja, da se obdaš z enako mislečimi ljudmi, ki te ne spravljajo v stres?
Realno mi v življenju prav nič ne manjka, le organizacije in poguma za ločevanje od stvari, ki jih ne potrebujem več. No, najverjetneje je tu še pomanjkanje motivacije za določene projekte, ki si jih nakopljem na glavo, ampak nič dramatičnega. Imam več kot marsikdo na tem ljubem planetu in premalokrat se vesolju zahvalim za to.
Kavo sem res popila s pogledom na usran balkon, ampak sem se vmes odločila, da se najprej lotim njegovega čiščenja. Vmes sem upala, da se bo stanovanja lotil moj krasni mož. Žal se mi želje niso povsem uresničile, a sva s skupnimi močmi za silo uspela spravit vse v približno zadovoljivo stanje.
Vse, kar me je še danes čakalo za naredit, je bil sprehod z gospo pes, pranje perila, tale kolumna in prehranjevanje. Sprehod je bil krasen, ker je drugačen že težko, če si izbereš za lokacijo gozd s potokom. Perilo bi se lahko pobralo in zložilo samo; ali neče. S kuhanjem tudi ni bilo veliko matranja, saj me je v hladilniku čakal golaž od sobotnega praznovanja. No, kolumna, kolumna pa je, kot vidite, druga zgodba. Zjamrala sem se že Gozdnemu Sadežu, da se mi danes res ne da jamrat, čeprav me je, kot sem predvidevala, znervirala ena objava. In je predlagal, da naj spišem srečno kolumno. A jaz se matram in matram in po vsem natipkanem še vedno ne verjamem, da je sreča združljiva z ustvarjanjem. Zato bom ubrala pot modernih »kovčev« in vam podala predloge, kako doseči to blaženo zen stanje, v katerem sem jaz danes.
Zjutraj spite toliko časa, kot vam srce poželi. Ne vem, kako to doseči, če imate otroke, ampak dajmo to rešit tako, da otroke oddate v varstvo sorodnikom. Potem se usedite na balkon ali teraso s svojim najljubšim jutranjim napitkom in ignorirajte cel svet. Uživajte v tukaj in zdaj, ne glejte novic. Če vas premamijo socialna omrežja, samo vdihnite in izdihnite, če vas kaj vznemiri, zaprite oči in se prepustite objemu sonca. Nato si izberite fronte, ki se jih boste lotili tekom dneva. Naj ne bodo ti podvigi prezahtevni in preveliki, da bi vas spravljali v nepotreben stres; le toliko, da se boste počutili koristne in izpopolnjene, ko boste nekaj naredili.
Nujno si izberite krasno lokacijo za sprehod, tako, ki je blizu vašega doma, ki vas pomirja in napolni s pozitivno energijo. S sabo vzemite najljubšo osebo ali žival, ker je lepe stvari treba deliti. Kuhanju ne posvečajte pretirane pozornosti, zato se pocrkljajte s kosilom v kakšni restavraciji ali pa pobrskajte po skrinji, če se morda tam skriva kaj slastnega in hitro pripravljenega. Sladica je na tak dan obvezna, četudi je to le kozarček čokoladnega namaza. Konec koncev je sladkor instant rešitev za srečo.
Uživajte v vseh teh malih stvareh. Če imate kljub temu potrebo po jamranju, drami, prepiranju, tudi prav. Jaz sem vam svoje predala, poskusite lahko, uspeh pa na žalost ni 100 % zagotovljen. Nisem tu, da bi vas prepričevala o čemer koli, le vsakemu privoščim, da ima kdaj pa kdaj tak dan, kot je moj današnji. S prazno glavo, brez razlogov za pritoževanje in brez slabe vesti, če vse stvari niso tipi top. Sicer pa kam bi pa prišli, če bi bili kar naenkrat vsi srečni in nam bi bilo v življenju vsega ravno prav?
Bodite v cvetju do mojega naslednjega pritoževanja nad celim svetom.
[i] Društva za zaščito živali Novo mesto. Uredništvo spodbuja podprtje s strani bralcev, če imate te zmožnosti.