Vem, zakaj ste tu. Je dejal v trenutku, ko je stopil mednje.
S kotičkom očesa je videla, da se je fant poleg nje naježil po roki.
Tu ste, ker ste spoznali, da se svet ne vrti okoli vas. Lahko kričite, besnite, jočete ali se v tišini utopite – ničesar okoli sebe ne morete spremeniti. Njegova postava je bila povsem običajna, a vsakič ko je spregovoril, je zrasel za pol metra.
Govorijo vam, da živite v miru in blaginji. V resnici živite v puščavi. Daleč proč od stroja, ki mu pravijo civilizacija – ali njegovih upravljavcev. Marina je prekrižala roke in se udobno namestila. V tej zadušljivi kleti je bila edina sproščena – vsi ostali so v Preroka zrli, kot bi se iz njegovih ust vsipala nebeška mana.
Tu ste, ker ste videli zločin in klanje in grozo, ki ga poganja Stroj. In ste videli, kako nemočni ste. Preroku se je iz čela pocedila najmanjša kaplja znoja – celo ta del koreografije je naštudiral, jo je spreletelo. Stradajoči životarijo, in stroj brni naprej. Ranjenci kličejo na pomoč. Stroj brni naprej. Raztrgana trupla čakajo na pravico … A stroj brni naprej.
Tu ste, ker želite biti pesek v tem stroju.
In tako dalje je govoril. Po nekaj manj kot uri so vsi okoli Marine izgledali, kot da se jim je v tisti zadušljivi kleti razodelo življenje. Običajno je takrat Prerok izkoristil trenutek, da se je neopazno izmuznil.
Marina ga je dohitela, ko je zagrnjen v debel plašč odkorakal po temni ulici. Čeprav je bil njegov obraz zakopan v šal, je v njegovih očeh razbrala neprijetno presenečenje.
»Precej impresivno, gospod,« je zažgolela, »se mi zdi, da se je tista punca v prvi vrsti kar malo zaljubila v vas.«
Za trenutek je še pospešil korak, potem pa se le umiril; kot bi vedel, da ne more pobegniti pogovoru.
Pustite me na miru. Jaz predavam. Ljudje poslušajo, je odvrnil z ravnodušnostjo, ki je Marino zaskelela.
»Samo rutinska vprašanja imam,« je zavzdihnila, »tule si lahko nekaj privoščiva, ne da bi naju kdo zmotil, niti vaši najnovejši privrženci.«
Dovolj je bil najmanjši trepljaj po rami. Prerok je bil še vedno videti na moč nejevoljen, a ji je sledil do temne beznice.
Džuboks je igral ravno dovolj na glas, da nihče ni slišal naveličanega vzdihovanja obupancev za šankom; in ravno dovolj tiho, da Preroka niso jezile melodramatične kitare. Ko sta se posedla v slabo osenčenem vogalu, je vendarle slekel svoj plašč in si ga malomarno vrgel na klop zraven sebe – očitno pripravljen, da odide ob prvi priložnosti.
»Tonik,« je navrgla ob šanku, »in za gospoda … Grenčica.« Skoraj bi lahko prisegla, da se je Prerok ob njej nasmehnil, a ko se je ozrla nazaj k njemu, je videla človeka, obdanega z visokim obzidjem. Kar naenkrat je bil videti utrujen, celo star. Pod očmi se je gubal in tista neumna čepica je nedvomno skrivala nekaj pleše.
Res je minilo že veliko časa. Marina si je dovolila minuto tišine, dokler nista na mizo dobila pijače.
Nagnil je počasi in izpil do konca. In potem si je končno dovolil vprašanja. Kaj je pravzaprav to? ga je zanimalo. Aretacija? Zaslišanje? Zmenek?
»Samo navdušena učenka sem, ki postavlja vprašanja.«
Z olajšanjem si je prižgala cigareto. Melanholične kitare v džuboksu so ubrale nove melodije.
»Recimo, da sem po tem predavanju postala zaskrbljena državljanka sveta. Kaj mi svetujete? Se včlanim v Partijo? Si naredim skrito fotokopijo Anarhistične kuharice? Ugrabim razvajeno dete kakšnega tiskarskega magnata in zahtevam odkupnino?«
Prvi korak je biti jezen, vse ostalo pride samo od sebe, je odvrnil.
»Prvi korak do … Česa točno?«
Svobode. Dostojanstva. Še vedno je sedel vzravnano, v rokah je premetaval mali kozarec, ki je na dnu še imel nekaj ostaline rjave žganice.
Marina je Preroka pogledala skoraj pomilujoče. »Pa ste res prerok,« je zavzdihnila.
Ti pa si prav zares izdajalka, jo je odrezal.
»Ti pa si star zabit cepec,« mu je zabrusila, »še vedno predavaš isto stvar kot pred 20-imi leti, ko sva se prvič srečala … «
In tudi po 20-ih letih prihajajo k meni navdušeni učenci in učenke. Kako že pravijo vaši? Ponudba in povpraševanje.
»Se pravi – jaz sem tu zaradi ponudbe, ti pa zaradi povpraševanja? To si želel reči?«
Mučna tišina je bila precej dobrodošla. Skladba v džuboksu se je zamenjala. Namesto žalostnih kitar so prišle malo manj otožne melodije.
Še enkrat ga je premerila. Zapisanemu ni bilo kaj dodati. ‘Fanatičen in predvidljiv,’ je pisalo v njegovi kartoteki. ‘Opazovati, ne posredovati.’ Ena stvar pa se je vendarle spremenila – Prerok se je udobneje namestil na klopi in natakarju pomignil za novo rundo. Očitno so mu zaslišanja v teh letih le prirasla k srcu.
Očitno tole ni aretacija pa tudi zaslišanje ne, je povzel Prerok. A sva prišla obujat spomine?
Marina je ugasnila cigareto. »Prišla sem povedat, da grem v penzijo, Martin,« nemudoma si je prižgala novo.
Martin je bil ob novici dovolj osupel, da si je še sam postregel iz njene cigaretnice.
»Malo mlada za penzijo,« je bleknil.
Prestara za teren, mu je navrgla nazaj.
Lahko bi jo poniževal s pomirjujočimi komplimenti, a je rajši še malo pomolčal. Potem pa je vendarle izdavil sebično vprašanje: »Kaj bo z menoj? Mi bodo dodelili koga, ki mu aretacije in zaslišanja ne bodo pod častjo?«
Veš, zakaj si tu?
Še več melodramatičnih kitar v ozadju. Marina je bila videti zamorjena in utrujena: »Veš, kaj ti piše v kartoteki, Prerok? Opazovati, ne posredovati. To pomeni, da nisi nevaren. Sledijo ti le toliko, da pridejo na sled zares problematičnim ljudem, ki jih novačiš.«
Martin je zatisnil oči.
»Tu ste, ker ste spoznali, da se svet ne vrti okoli vas, mu je še navrgla.«
Tistega dne sta se tako oba odločila, da bosta živela v puščavi, in žive duše ni bilo več, ki bi jima lahko pomagala.