Lupa je opazovala dve glavici, ki sta se ji stiskali k prsim. Mogoče ljubezen ni bila prava beseda za to, kar je v tistem trenutku čutila; vendar pa je cenila mir, ki sta ji ga jokajoči mali bubi prinesli.
Zunaj je bilo slišati le običajen vaščanski posvet. Možje in njihovi neskončni, neumni problemi, ki jih je često prekinjalo blejanje ovc. Vse je bilo dobro, si je mislila Lupa. Svoje dolge črne lase je vrgla čez ramo in potiho zapela glavicama:
Ne bom več bežala – obljubim!
Tudi če me zaniha dolgčas – obljubim.
Celo ko potone ladja, obljubim, dokler ljubim
ostala bom na rjavečem krovu.
Potem pa je na dvorišču pred hišo zaškrtalo. Lupa jih je spoznala, to neprijetno trdno sorto legionarskih sandalov, ki so jih običajno v bordelu zaslišali proti večeru prihajati in zgodaj zjutraj odhajati.
Da so prišli opoldne, je pomenilo težave. Vas je utihnila. Lupa se je hitro zganila.
To so bili tiste sorte časi, ko odgovornim ljudem pred vstopom ni bilo treba trkati. Preprosto so zavpili tvoje ime in meni nič tebi nič odprli vrata.
Pretvarjala se je, da je mimogrede drgnila pepel iz posod. Bila sta stara obiskovalca, legionarja – mlajši Flavij in izkušeni Lucilij, ki bi bil lahko celo prav čeden, če ne bi bil tako zadrto neotesan.
»Saj veste, po kaj smo prišli,« je dejal brez pozdrava. Kot je bila navada, je moral postopek opraviti starejši iz para, medtem ko je mlajši postal pri vratih in nadzoroval situacijo.
Lupi je pogled hitro ušel proti oknu. »Pojma nimam, kako vam lahko ustrežem, vojaka,« se je zlagala. Ko je videla, da Lucilij ni sledil njenemu pogledu, ji je nekoliko odleglo.
Stari prdec je zagodrnjal in iz pozlačenega tulca izvlekel brezhiben in dekoriran papirus: »Po ukazu cesarja, ki naj ga … «
Lupa je morala priznati, da je starec bral še kar solidno in brez zatikanja, a je mladenič hitro ustavil nepotrebno ceremonijo.
Kot je dejal, je celotna vas že zelo dobro seznanjena s cesarjevim ukazom – Lupa pa da je kot prodajalka ljubezni o tem gotovo vedela že pred ostalimi.
Že je odprla usta v protest, a ga spremenila v skomig z rameni. V tonu mladega moža ni bilo podcenjevanja. »Notum est,« je dejala, »sklepam, da je nekdo na dvoru Alba Longe spet dobil neprijetno prerokbo?«
Stari Lucilij je pobesnel in njegove čudovite sive oči so se razpotegnile v neprijetno režo. »Nehajte zavlačevati,« je zabentil, »vemo, da ste v varstvo vzeli otroka, ki ju je prinesla reka. Cesarski ukaz pravi, da je treba vse otroke iz košar vrniti na dvor, da se ugotovi njihova identiteta … «
» … in da se jih usmrti, preden bi se maščevali tistim, ki so jih obsodili na utopitev v reki,« ga je predrzno dopolnila Lupa.
Za trenutek se je zazdelo, da jo bo Lucilij kar nemudoma prebodel z mečem, a je mlajši legionar posredoval še pravi čas. »Nemir na glavnem trgu,« je šepnil, z zaskrbljenim pogledom skozi okno. Lucilij je svoj bes preusmeril na vrvež zunaj – z mečem v roki je stekel iz hiše. S trga se je zaslišalo zmedeno vpitje.
Mladi Flavij in Lupa sta ostala sama. Legionar je z enim očesom pazil na dogodke tam zunaj, vendar ni bil videti pretirano zaskrbljen.
Prej ste pogledali skozi dvoriščno okno, je omenil Lupi. Tam bomo našli oba mulca, kajne?
Še malo se je zazrl skozi okno in glasno špekuliral, da ga je dekle slišalo: Lupin otrok je umrl ob rojstvu; njene prsi so bile polne, medtem ko je sama hirala od žalosti; potem pa je sovaščan iz reke dvignil košaro z jokajočima, premraženima bubama. Odnesel jo je naravnost Lupi, da bi potešil njeno žalost. In sčasoma ju je vzela za svoja. In sedaj …
Ko se je legionar obrnil nazaj k dekletu, so njene ustnice trzale, lica pa so bila mokra od solz. Očitno je s svojo špekulacijo kar dobro zadel.
Nimava veliko časa, je rekel. Čisto prevečkrat imamo to situacijo – očetu prerokujejo, da ga bodo ubili sinovi; nato ukaže otroka ubiti, a se rabljem obrne želodec in ga namesto tega položijo v košaro in pustijo, da ga odpelje reka. In skoraj vedno ga pobere nekdo drug. V bistvu je soliden kompromis, je sklenil.
Lupa mu sploh ni mogla pogledati v oči. »Moji mali bubi,« je hlipala.
Nista vaši, je ugovarjal mladi vojak. Pripadata nekomu, ki ju hoče ubiti. Pomemben človek terja njuno kri in jo bo tudi dobil, razen če … Nato je vojak premolknil.
Lucilij je vstopil. Obe bubi sta samo nemočno viseli in cmihali v njegovih čednih rokah. Lupa si je komaj upala dihati.
Prostitutka ali ne, saj se strinjate, da je bogove treba spoštovati, je vprašal vojak. Umoriti otroka, ki so jima bogovi namenili ubiti cesarja, to bi bil zločin proti bogovom.
Pokimala je.
Torej bomo to rešili po dobri stari navadi, je dejal vojak in dvignil košaro. Ne bomo se prekršili proti cesarju pa tudi proti bogovom ne.
»Presneto res,« je zabentil Lucilij, »stara navada je železna srajca.« Potežkal je oba otroka in ugotovil, da sta še vedno dovolj majhna za košaro: »Kako jima je ime?«
Lupa si je hitela brisati solze: »Za enega sem rekla, da bi bil Romul, za drugega pa še nisem … ”
Saj ni važno, jo je prekinil mlajši, potem pa je njega prekinil starejši.
»Mladič,« je dejal, »izpolnite božji ukaz tako, da teh otrok ne poškodujete. Hkrati pa izpolnite cesarjev ukaz, da ju ubijete. Torej, kot veleva tisočletna tradicija – vrzite ju v košaro in naj ju rečni bogovi odpeljejo v pogubo.«
Bo storjeno, je dejal mlajši legionar, spustil ju bom nekoliko višje ob reki. Pa naj ju mati volkulja potem ulovi, če želi, je šepnil dekletu.
Lupa je zrla za njima, ko sta s košaro odvihrala čez vas. Starci so nehali ugovarjati in so se tokrat rajši umaknili. Ona pa je, potem ko je v zadnjih minutah preklela in se zahvalila bogovom, zatavala nižje k reki, da počaka prerokbo.