V deželi Delerijon je najprej mogoče opaziti tišino. Zdi se, da so bogovi nekega dne razparali nebo in skozi porinili velikanski skalni plaz. Ko so bile kamnite smeti odvržene, so za sabo zaprli luknjo. Kar je ostalo na tej strani, je bilo gorovje suhega in razpokanega kamna, ki je čez leta razpadlo v nekaj podobnega pobočju.

Ker pa se življenje vrine v najbolj zapuščene kraje kot blato v vse gube, se je to zgodilo tudi tu. Čeprav je bilo med skalami komaj kaj zemlje, so se suha grmovja in vitka drevesa trmasto držala razpok, kot da bi s svojimi koreninami poskušala razklati kamen. Skrivljena debla so iz senc gora segala po svetlobi, kot berač, ki prosi za hrano. Drugega življenja ni bilo videti.

Gledano od zgoraj.

Podzemni rovi so čisto druga zgodba.

* * *

»Zmajemor si, a nisi? Moriš zmaje?« vpraša človeško bitje.

»In jih požrem,« je dodal Montej. To je bilo poglavitno.

Njegovo telo je bilo ustvarjeno za to. Na prvi pogled je bil podoben mišičastemu psu, vendar je bilo hitro mogoče opaziti razliko. Gibanje bolj podobno kuščarju – blizu tlom in vedno pripravljeno usekati proti plenu. Čekani in čeljust, sposobni prejeti in držati bitje mnogokrat težje od njega.

Njegov rep, ki je bil strupenjača, je nežno sikal, ko je opazoval dogajanje za njegovim hrbtom.

Človek ni bil videti presenečen, da ga vidi. Očitno je novica o obstoju njegove vrste pripotovala daleč stran. Montej se je vprašal, koliko zmajemorov so zares ustvarili. Ni bilo kot, da lahko vpraša bog-kralja.

»Nad našim prijetnim domovanjem leti pošast,« človek zamaha z roko, »ustrahuje trgovce in napada trgovske poti. Rabim, da ga ubiješ.«

»In ta pošast je zmaj, domnevam?« Lahko bi kaj konkretnega pojedel. Že nekaj tednov ni okusil magije.

»Krilač,« reče človek, kot da gre za isto stvar.

Ne misli plezati na vrh gole gore samo zato, da bi ubil krilača. Saj ni zmešan!

Že veter sam bi bil dovolj, da bi ga pahnil s skale. Njegovo telo je bilo sicer ustvarjeno za plezanje in padanje, ampak kot vsako, je imelo svoje meje. Kremplji, skriti med prsti prednjih tac, dokler ni pokrčil členkov, so se lahko zasadili le v nekaj, kar je bilo v dosegu – zmajeve luske, skala. Noge, sposobne skakanja v višino ali držanja ravnotežja, če se je želel postaviti pokonci, so rabile trdno površino za odriv. Koža in ščetinasta, rjavo-črna, dlaka, ki jo je pokrivala, sta ščitila pred branečim se zmajem in padcem z neke normalne višine, ne pa pred skokom v prepad.

Poleg tega je bilo meso krilača naravnost nagravžno – kislo do točke, ko je bilo skoraj fermentirano. Nikakor podobno žilavim mišicam zmaja in bogatosti njegovega srca.

Nagrada ni bila vredna. V bistvu bi Montej še raje šel v nasprotno smer. Čisto za vsak slučaj, da ne naleti na nagravžno kreaturo po nesreči. Nevarnost naj bi bila zabavna reč, ne pa utrujajoča. Nekaj, kar ti postavi kocine pokonci, poskrbi, da ti srce bije hitreje, na koncu pa te čaka občutek sreče.

»Hvala, ne.«

Odgovora niso sprejeli dobro. Klasika.

* * *

Čakanje na pravi trenutek je pogosto ključno. Kot njegov klan so bili tudi ti v slabšem položaju zaradi njihove številčnosti. Gibanje vseh okončin je težko nadzorovati, če je vsaka izmed njih ločena entiteta. To mu je bilo dobro znano.

Strupenjača, ki je bila njegov rep, je videla tisto, česar oči na njegovi glavi niso. Spekter temperature je zaznaval segreta telesa in v kontrastu hlad jekla, ki zapušča nožnico. Montej ne bi šel stavit, da je podlež sledil kakšnim skritim navodilom. Verjetno ga je imel le poln kufer. Mogoče je želel zaščititi tistega na skalnem prestolu. Najverjetneje pa mu niso bili všeč kremplji, zobje, pasja postava in ugled njegove sorte.

Ubiti zmajemora ni bilo tako preprosto kot ubiti velikega psa. Kosti so bile pretrde, da bi se enostavno zlomile. Koža praktično neprebojna, če si jo hotel preluknjati s čim bolj topim od zmajevega zoba. Ogenj sploh ni bila težava. Edina prednost, ki so jo imeli, so bile številke in utesnjen prostor jame.

Ampak on je bil Montej. Izgnan iz lastnega klana zaradi več umorov svoje sorte. Vstopil je v jame Delerijona v iskanju vzburjenja. In tole je bilo veliko bolj zabavno od gledanja bojev v areni spodaj.

V prijateljski gesti se je nasmehnil vodji in s tem pokazal svoje ostre zobe. Njegov kačji rep je zasikal v svarilo, ko se mu je nekdo približal od zadaj: »Ne boš sprejel ne kot odgovor?«

Iz stropa pade kapljica na sredo sobe. Glasna v napeti tišini.

Tisti na prestolu je bil videti jezen nad spremembo razpoloženja: »Iz teh jam odideš kot moj zaveznik ali pa sploh ne.«

»Grožnje?« je Montej prhnil v smeh, »zakaj nisi tega povedal že prej!? Koliko mož imaš?«

»Dovolj,« ob dvigu roke gospodarja je nekdo pri vhodu v sobano zazvonil z malim zvončkom.

Vrata skoraj zletijo s tečajev. Pet oseb vstopi. Vsi oboroženi do zob in v oklepih. Stojijo mu na poti do izhoda.

Njegovo navdušenje je le še rastlo: »Čudovito!«

»Kaj?«

Montej je s prstom pokazal na tipa na prestolu. Želel si je, da ne bi prejle preslišal njegovega imena: »Ti. Všeč si mi.«

Gospodar še vedno ni dojel, da bi ga morala biti groza. Čutil se je najmočnejšega in najvarnejšega v svojem kraljestvu.

»Ubil te bom na koncu.«

Nato se je Montejeva strupenjača stegnila proti plenu. Njegovi lastni čakani so okusili človeško kri.

* * *

Zaks, vojni poglavar, je imel pod nadzorom ne eno, ne dveh, ampak kar tri celotna oporišča v teh jamah. Kar ga je praktično naredilo za plemiča. Njegovi vojaki in on sam so vzbujali strah v okolici dežele. Kljub temu so bojevniki, gladiatorji, kockarji in trgovci pogosto obiskovali to votlo zavetje. Njegove zasede so prinašale razkošje, ki je bilo redko v Delerijonu. Zadnji ulov jim je prinesel bogastvo v obliki pravih oklepov, usnja, piva, krompirja in nevarnih poživil. Vse ostalo se je lahko pridobilo s trgovanjem ali stavami.

Dobili bi tudi živino, a je krilač odnesel vseh pet koz, še preden so jih lahko spravili pod površje.
Ta zmajemor bi bila dobra kupčija. Videli so ga poželjivo pogledovati mamila. Ravno ta ponudba ga je spravila na srečanje. Tudi pošasti, morda še posebno one, želijo otopiti um. Slišal je, da so bili zmajemori ustvarjeni, ne rojeni.

Toda ta grda zver ni hotela sodelovati!

Kača, ki je bila njegov rep, je spominjala Zaksa na mit o troglavi pošasti. Ta kača ni izgledala nič posebnega. Sicer je sikala in okušala zrak kot vsaka, a se je držala blizu pasjega hrbta, kot da bi se bala okolice.

Zaks se je pogajal z barbarskimi poglavarji, ki so bili močnejši od njega. Prepričal odvratno bogatega trgovca, da mu je podaril cel zaklad. Marsikaj se da doseči, če zapreš nasprotnika v utesnjeno sobo, polno zvestih vojščakov. Med njimi je bil velikan, preveč neumen, da bi vedel, kaj je bolečina, roke pa je imel tako velike, da bi lahko zdrobil zmajemorovo glavo z enim samim prijemom. To je bil Zaksov ponos in bitje, ki si ga poslal v areno, ko si hotel zaključiti z dnevnimi bitkami.

Pošast se je zasmejala s toplino uživanja v omami. Zaksu je po hrbtu stekel ledeni srh. Prst je pokazal nanj, preden se je stisnil v pol-pest, podobno šapi, iz katere so izstopili pravi kremplji. Zasvetili so v svetlobi. Kot luske. Ali morda kovina. Dolgi kot cela šapa preden so bili skoraj povsem potegnjeni nazaj. Kot mačji. S svojim renčečim glasom je spaka izrekla zavezo.

Nato je nekdo za zmajemorom zakričal, kot da bi mu iztrgali notranje organe.

Zmajemor se je pognal nad oklepljenega moža pred njim. Zaks je videl kri, ki je brizgnila iz raztrganega grla. Njegov najboljši varnostnik se je sesedel kot lutka.

Šape so segle naprej, kremplji iztegnjeni. Zagrabili so drugega bojevnika, se zarili v oklep kot v svilo in ga povlekli bližje. Zaks je videl, kako je njegov mož zabil svoje najljubše bodalo naravnost v hrbet zveri. Zdrsnilo je mimo. Strupenjača je zasadila svoje strupnike v stegno pod oklepom.

Padali so kot za stavo. Zmajemor je skakal od enega do drugega kot zajec. Samo nizek strop mu je bil v napoto. Kremplji na zadnjih nogah so bili prav tako mogočni kot tisti na prednjih.

Bojevniki, najbližje izhodu, so jo mahnili stran. Zaks je stekel za njimi. Kaj pa naj?

»Zrušite tunel!« je zavpil in štel korake do konca hodnika in varnosti.

Venomer lene usluge so se tokrat odzvale prehitro. Usta tunela so se zrušila sama vase. Obtičal je na napačni strani tunela.

* * *

Montej se je zabaval kot že dolgo ne. Vse do točke, ko je zabil poglavarjevo glavo v tla in se je ta razbila kot jajce. Vsi so bili tako krhki. Njihov oklep tudi. Okusil je strah in kri v zraku in njegova strupenjača je navdušujoče sikala, vendar se je med spopadom bitje njegovega srca komaj kaj pospešilo.

Čuteče zadovoljstvo je bilo od nekoga, daleč stran. Bog-kralj, ki je kot eksperiment okužilo zmajeva jajca z njegovo vrsto. Nekoč jih bo pozvalo, da postanejo del legije v boju proti Zaščitnici. Takrat Montej ne bo več izgnanec. Toda tudi to ne bo, kar je sedaj.

Posameznik njegovega klana ni želel biti edini čekan v lovu. Vedno le še ena ostra konica znotraj celote. Montej pa je čutil nemir potenciala. Napasti svoje je bil največji zločin, ki ga je vodil iz utrjene poti. Vendar trud hoje po nevarnih tleh je bil njegova last. Ni ga želel enostavno izbrisati.

Um strupenjače ga je kot kompas vedno usmerjal proti lokaciji njegovega klana. Zdaj, ko je stal med trupli, brezdelno, se je tisti zoprni topi glavobol vrnil. Zaks mu je uspešno odrezal pot do narkotikov, s katerimi so trgovali na drugi strani skal. Še enkrat bi ga ubil, če bi ga lahko.

Vrnil se je nazaj v sobo s skalnim prestolom. Raztrgana telesa in oklepi so pokrivala tla v celoti. Med njimi se je rdeča tekočina mešala z vodo, ki je kapljala s stropa. Montej je imel štiri noge in vajo z nestabilnimi površinami.

Ogenj na sredi je tlel navkljub osebi vrženi nanj. Plamen pod zemljo je zahteval zračne jaške. Vsaj enega. Pogledal je gor. Sence so pomagale razbrati krivino v skalnem stropu. Luknja je izgledala dovolj velika, da bi se lahko stisnil skozi. Bilo bo neudobno, ampak saj je imel dovolj ostre kremplje, se bo že spraskal gor.

Sicer bi šel stavit, da ga bo rov popeljal nekam k vrhu gore. Saj veš, tja, kjer je živel tisti prekleti krilač.

Barbara Venecija

Zgodbo Zmajemor je v objavo odstopila avtorica Barbara Venecija. Je plod neizprosnega brušenja za literarni izziv konvencije Na meji nevidnega 2025. Za dovoljenje objave se iskreno zahvaljujemo.