Dva dni po pristanku, dobrih deset dni pred koncem planeta, je občutek na njem še vedno … nenavaden. Ne morem ga opisati drugače. Strah, ki nas je prežemal pred prvimi koraki, nas zadrževal na ploščadi, nas prepričeval, da tal morda že zdaj ni več tam, nas še vedno spremlja. Šibkejši je, a ni izginil.

Dan začnemo skoraj rutinsko. Nadenemo si skafandre (njihov vonj je približno tak, kot bi ga pričakovali od nečesa, v čemer smo prebili večino dveh dni) in se odpravimo iz pristajalnika. Na koncu ploščadi se za hip ustavimo. Nato stopimo naprej, previdno, še vedno nekoliko nezaupljivo, vsi naslednji koraki pa so lažji. Ko se končno lahko ozremo navzgor, se ne skafandra ne vonja ne zavedamo več.

Planet se vrti počasi. Do zdaj smo dosegli šele pozno popoldne. Nebo izgleda povsem dolgočasno. Vseeno z očmi vrtamo vanj. Morda v upanju, da tam tudi kasneje ne bomo ničesar našli.

Kset in Emi se odpravita po vzorce, jaz obstojim na mestu. Zdi se mi, da me strah sam niti ne hromi toliko kot čakanje. V strahu je vedno nekaj negotovosti, nekaj upanja, mi pa tega razkošja nimamo. Sčasoma – ne vem, kako dolgo traja – se premagam in začnem hoditi. Blodim, tako kot prejšnja dva dneva, z mislimi, ujetimi v zanke, kot prejšnja dva dneva.

Mislim, da je mojima sopotnikoma lažje, ker je njuna naloga preprostejša. S seboj morata odnesti vse, kar zmoreta. Lahko se osredotočita le na vzorce. Včasih na njunih obrazih vseeno vidim, kako se mučita ter preigravata različne možnosti in kombinacije. Skoraj kar koli se lahko izkaže za pomembno, a za vsak vzorec, ki ga vzameta, morata tu pustiti toliko drugega, po kar se ne bo mogoče nikoli vrniti. Jaz te težave nimam. Morda se zato njima moja naloga zdi lažja.

S seboj moram vzeti tisto, česar ona ne moreta. Tisti del planeta, ki ga ne moreš naložiti v pristajalnik in odpeljati domov. Doživljanje, čeprav ta beseda še zdaleč ne opiše vsega.

Dosežem vrh vzpetine blizu pristajalnika in se ozrem nazaj. Oba sta zakopana v delo – Kset dobesedno – vsak na svojem koncu. Počutim se, kot da nimam zares pravice biti tukaj, da tako ali tako ne morem ničesar narediti. Od zadušljivega pritiska neba nad sabo se sključim proti tlom. Potisne me navzdol po drugi strani vzpetine.

Kot ljudje in prebivalci Vesolja smo vajeni minljivosti. Vajeni smo je toliko, da jo privzamemo in pričakujemo. Nič ni večno. Kljub temu nam je minljivost včasih nepredstavljiva.

Minljivost nas samih in naših stvaritev sprejmemo. Minljivost pokrajine težje – razen seveda tisti s planetov z letnimi časi. Minljivost velike geografije, dolin, gora, porečij … ta nam ni več oprijemljiva. Minljivost planeta? O njej lahko govorimo le v teoriji. V abstraktnih številkah.

Pa vendar bodo tla, na katerih sedim, ko zapisujem te besede, izginila pred besedami. Pred napravo, na katero jih zapisujem. Pred mano. Nihče od nas ni spregovoril o tem, a gotovo nam vsem usmerja misli – prek nas se je človeštvo prvič srečalo s planetom, čigar minljivost nam je neizogibno dojemljiva. S planetom, ki ga po našem odhodu ne bomo več mogli obiskati, ne ker bi izgubili spomin nanj ali tehnologijo, s katero bi ga lahko dosegli, temveč ker se bomo lahko kvečjemu vrnili sem in rekli: »Tu je planet bil.«

Kaj bi storili vi? Če bi vedeli, da so planetu, na katerem stojite, šteti – dobesedno – dnevi, kaj bi naredili, da bi ohranili spomin nanj? Da bi spomin vzbudili v tistih, ki planeta nikoli niso videli ali nikoli niso niti vedeli zanj?

Nič se ne zdi dovolj dobro. Vsak predlog, ki se mi porodi, se zdi ali premalo ali preveč oprijemljiv. Včasih celo oboje hkrati. Morda bi bila še najboljša ideja obdržati en skafander neočiščen. Prah, ki se na njih nabira, je edini del planeta, ki bo čez nekaj tednov še obstajal, ne da bi ga mi za to izrecno izbrali.

Ko se spuščam po pobočju, me spet prevzame občutek časa, ki neustavljivo teče skozme in okoli mene. Neslišno tiktakanje postaja vse glasnejše in zdi se mi, da mi planet polzi med prsti kakor pesek. Zazrem se proti obzorju.

Neka druga odprava, stoletja pred našo, je obiskala planet, kjer se je čez velik del neba raztezala bližnja meglica. Pisali so, kako se je zdelo, da so zvezde izginile, kako jih niso videli, četudi so zrli naravnost vanje, ker je meglica tako zavladala pozornosti. Še zdaj je ponekod v rabi fraza »Kot zvezde na Megličnici,« če se kaj zdi nepomembno v primerjavi z nečim bolj opaznim.

Mi ne vidimo zvezd. In tega, kar jih zasenči, sploh še ni na nebu.

Druga ekipa ga vidi že od začetka. Pravijo, da ne morejo opisati občutka. Črtast krog na nebu je, tak kot ga eden od njih na domači luni vidi vsak dan, hkrati pa se zdi grozeč, kot da je že zdaj veliko bližje. Vedno večji postaja, očem še mnogo bolj kot instrumentom. Gledati vanj je kot gledati v ogenj, vsega te prevzame. Pod njim se še skalovje zdi mehko.

Iz zamišljenosti me zdrami Ksetin krik. Tako glasen je, da sproži alarm v sistemu za komunikacijo. Ne spomnim se, da bi bilo kdaj v kakšnem zvoku toliko navdušenja. Takoj za vzklikom zavpije. Besed ne razločim, a pomen je vseeno jasen: »Pridita sem!«

Stečem. Večkrat mi zdrsne, a se tega niti ne zavem.

Ko pritečem do Kset, je Emi že pri njej. Oba strmita v kamen, ki ga geologinja drži v rokah. Del kamna je odbrušen, da je mogoče videti tanke plasti malo pod površino. Na tleh ob Kset stoji prenosni analizator – večina tega, kar je na zaslonu, mi ne pove ničesar, a dovolj je že veliko obvestilo na sredini:

Verjeten biološki izvor

(≥ 99,7 %)

Za trenutek ju pogledam, nato pa se vsi trije usklajeno ozremo navzgor in zagledamo nebo. Prej smo ga res kdaj opazovali, a tokrat ga prvič vidimo, zroč ne skozi oči in vizirje ali teleskope, temveč skozi misli, skozi bitja, ki so morda nekoč že zrla vanj, čeprav je bil planet ob našem prihodu po vseh podatkih že davno mrtev. Zdi se, da se je resničnost prerazporedila okoli nas. Skafandri, ki naj bi nas ščitili pred planetom in planet pred nami, izginejo, prav tako tla pod nami. Hkrati planet sam postane resničnejši, trdnejši, bolj prisoten. Z njim prisotnejša postane tudi razdalja, ki smo jo prepotovali, da smo prišli sem, in ki jo bomo morali prepotovati, da se bomo vrnili domov. Prej se je dom zdel oddaljen, a dosegljiv, planet pa blizu, a odmaknjen – zdaj obstajata le planet in nebo nad njim. In na nebu črtast krog, čeprav ga tam še ni.

Zvezd ne vidimo. Zbledele so. Kakor na Megličnici.

Le kaj bi si mislilo tukajšnje življenje, če bi pogledalo navzgor in videlo, kar vidimo mi.

Čez nekaj ur nehamo s poskušanjem, da bi se vrnili k delu, in se odpravimo v pristajalnik. Nihče ne zaspi. Ne vem, kako čas prebijeta sopotnika, a ugibam, da podobno kot jaz prvo polovico: Strmeč v steno, izgubljena v mislih. Moje misli me sčasoma odpeljejo drugam. Iz arhiva na matični ladji si prenesem ustrezne posnetke in se zatopim v prve korake ljudi na planetih, ki jih človeštvo pred tem še ni obiskalo.

Po »počitku« izjemoma ostanemo na isti lokaciji. Dan na planetu se počasi začenja prevešati v noč. Ne čutimo utrujenosti, ali pa se je vsaj ne zavedamo. Kset in Emi se odpravita po vzorce, jaz pa tudi, na svoj način.

Zdaj se vse zdi tako preprosto. Izbrskam opremo za zajemanje izkustvenih posnetkov in jo odvlečem na vrh ene od bližnjih vzpetin, s katere je pogled še najbolj podoben tistemu dan prej. Pokrajina v okolici je nezanimiva, pristajalnik se ob pravi postavitvi ravno skrije za kup kamenja. Ničesar ni, kar bi motilo pogled na nebo ali od njega odvračalo pozornost. Izključim vse zaznave razen vidnih. Zvoki izginejo, tako kot takrat, še tla je komaj čutiti. Začnem zajem.

Skoraj vsi, ki so na kakšnem planetu ali luni pustili prve človeške odtise, vključno z nami, so že po prvih nekaj korakih svoj pogled uprli navzgor in obstali. Se zazrli v človeštvu novo nebo, popolnoma očarani.

Do naslednjega počitka na enak način naredim še dve sliki. Ne vem, ali bodo drugim vzbudile enake občutke, kot jih tu doživljamo mi. Ali bo krog res spremenil nebo, tudi ko ga ne bo na njem, ali se bo res ob vsakem pogledu zdel večji, še bolj kot se je vmes v resnici povečal. Najbrž ne. Skoraj zagotovo ne. A od tu ne morem prinesti ničesar, kar bi bolje vzbudilo spomin na ta planet. Glede na ves prazen prostor med nebesnimi telesi bi moralo biti to, kar se mu bo zgodilo, nemogoče. Pa vendar se mu, ko pišem te besede, neustavljivo bliža klateški planet, tisočkrat večji, prost vezi na zvezdo, ki je vse do zdaj blodil po praznem Vesolju. Črtasti krog, ki ga vidimo, tudi ko ga ne. Kot so nam rekli na pripravi pred odpravo: »Dovolj velik asteroid lahko uniči vse življenje na planetu, a planet, čeprav opraskan, se vrti naprej. Kar se bo zgodilo tu, bo uničilo vse. Ostal bo kvečjemu drobir.«

Najtežja stvar pri slikanju je najti pravo lokacijo. Kraj, kjer okolica zbledi in vso zavest prepusti nebu. Slikam ne dodajam časovnih oznak, opremim jih le z imenom planeta in zaporedno številko. Trudim se, da jih ne naredim preveč.

Morda bodo navdihnile druge, podobne. Upam na to. Nebo nam pomeni več kot se zavedamo.

* * *

Tu je planet bil velja za enega pomembnejših zgodovinskih zapisov. Je edino besedilo, shranjeno v nebesnicah oz. knjižnicah neba – zbirkah slik, ustvarjenih na način, ki ga besedilo opisuje, in ki prikazujejo nebo vsakega nebesnega telesa, ki ga je človeštvo obiskalo.

Luka Hadl

Zgodbo Zapisano na nebu je v objavo odstopil avtor Luka Hadl. Je plod neizprosnega brušenja za literarni izziv konvencije Na meji nevidnega 2025. Za dovoljenje objave se iskreno zahvaljujemo.