Kar sem si dovolil tistega dne v službi, je preseglo vse meje spodobnega in okusnega.
To so mi tudi nemudoma povedali. Posedli so me na stol in dejali takole: »Kar si storil, je nedopustna eskalacija že tako zaostrenih razmer.« Za zgled so mi postavili ljudi, katerih obnašanje in ravnanje je brezhibno in nadvse nemoteče.
Poklapano sem se odplazil v svoje dopoldne, a se je vest hitro razširila. Na avtobusu me je šofer mrko premeril, ko je prepoznal obraz. S trzljaja ustnic sem mu lahko prebral, da bi rajši videl, če bi stopil na kak drug avtobus. A tega nisem mogel storiti – moral sem se peljati prav s tistim avtobusom, ker je naslednji speljal šele uro kasneje. Tega si nisem smel dovoliti. Imel sem namreč namen oditi na dogodek, in zamuditi nanj bi pomenilo povzročiti še en incident.
En incident je bil dovolj. Nobenega namena nisem imel povzročiti še dodatnega zaostrovanja razmer. S tem bi nemara ustvaril celo niz incidentov.
To je bil tudi razlog, da se nisem odzval, ko se je eden od mlajših sopotnikov zaletel vame in me sklatil po tleh. Veliko bolje je bilo, da ostanem še nekaj časa na tleh in se počasi poberem, kot da začnem postavljati neumna vprašanja, kot recimo: »Oprostite, čemu pa to?« In: »Ste lahko bolj pazljivi?« Mislim celo, da je večina potnikov s prikritim zadovoljstvom gledala, kako se zvračam po tleh, čeprav so bili vsi ugledno tiho in se niso nasmihali.
Naj kar takoj povem: To je občudovanja vredno in pravilno. Saj vsi uživamo v tuji mizeriji in ob prvi priložnosti izvlečemo kamere na telefonih in tako dalje. Ampak veliko bolj častno se je vzdržati in samo srepo stremeti v sočloveka; morda celo pogledati skozi okno in se pretvarjati, da se incident ni zgodil.
Incident. Skoraj bi pozabil, ampak me je ena od babic potem spomnila na to, ko smo stopili na šesti postaji.
»Kdo pa mislite, da ste, da si take privoščite?« me je vprašala, ko sva bila na varni razdalji od ostalih. Všeč mi je ta glagol, privoščiti, saj implicira, da mi tega res ni bilo treba. Privoščiš si lahko obilno večerjo, odmor, ne pa nedopustno eskalacijo. Saj ima prav: Kam pa bi prišli, če bi si vsak privoščil eskalacijo? Znašli bi se med spopadi, v vojni, ali pa bi videli še kaj hujšega.
Moja mama doma je bila upravičeno ogorčena. Rekla je, da meni že lahko oprosti, da pa sebi ne more več. Protestiral sem, a je samo odmahnila z roko.
Mislim, da so bili ljudje upravičeno besni name, a so se potem v naslednjih dneh kar nekako zadrževali. Namenili so mi grd pogled ali zavili z očmi, da bi videl, da niso pozabili. Včasih mi je kdo izmaknil stol ali pa me v gneči kam boksnil, ampak to je vendar dobro. To je zdrav razumski odziv na nedopusten incident.
Minevali so dnevi in tedni, in postopoma smo se z obstojem incidenta sprijaznili. Če smo za trenutek iskreni, je to pričakovano; Ljudje smo se doslej še z vsem sprijaznili. Ozonska luknja, jedrsko orožje, izumrtje dodojev in mamutov; Mogoče je to sprva težko sprejeti, ampak kaj pa je alternativa? Saj ne moreš sestopiti s planeta; Ta se še vedno vrti. In tako se je vrtel kljub mojemu incidentu.
Sčasoma so me celo vzljubili. »To je pa ta fant, ki je zagrešil tisto eskalacijo,« so rekli in se prav prisrčno nasmejali. Včasih so me potrepljali, in vedel sem, kaj to pomeni.
Kot bi mi želeli reči: »Kar si storil, je nedopustno. A bo bolje.«
To je spodbuda, ki jo rabim.
Vselej bom ostal človek, ki je storil incident. A zmorem bolje; Nekoč bom imel otroka, in za svojo pokoro ga bom vzgojil tako, da ne bo zagrešil nobene nedopustne eskalacije. In ves svet in vsa nadaljnja zgodovina bosta pisana brez enega samega greha.