Po spletu okoliščin se mi je odprl nov pogled v moško-ženske odnose. Bolj kot jih opazujem, bolj se mi smilijo predstavniki »močnejšega« spola. Prav zaskrbljujoče je, kako naporne, sitne, nezadovolj(e)ne znamo biti ženske. Moj opazovalni vzorec je verjetno premajhen za kakšne resne zaključke, ampak če sklepam po sebi in vseh ženskah, ki so mi blizu ali pa tudi ne, smo grozne in pika.
Za dan žena sem na Facebooku ujela post neznane mi dečve, ki je namigovala, da decov z jajci več ni (kot da ve, kakšni so tisti brez), zato gre poiskat noja, češ da ima ta dovolj velika za njen okus. Šla sem brat komentarje. Uganite, kaj? Same glasne babe, ki so ji vehementno prikimavale in vpile z njo v nebo, kako pravih možakov res več ni. Malo me nervirajo take kokoši in živim v prepričanju, da sama nisem več, ne bom, niti nočem biti ena od njih. Nikoli. Ker prvo vprašanje, ki bi jim ga postavila bi bilo: »Kdo vzgaja sinove in v kaj jih vzgaja?« Prepričana sem, da bi jih velika večina začela kokodakati, da sta za vzgojo potrebna dva in da je njen otrok največji biser pod soncem. Kul. Predvidevajmo, da to drži. Ampak ne pozabimo, da nisi edina ženska v življenju svojega sina. Čisto vsaka, ki je v stiku z njim doda svoj pečat na odraščajoče fantke, ki bodo nekoč možje. Me smo tiste, ki jih ustvarjamo in me smo tiste, ki jih pohabljamo.
Če pustimo ob strani totalno nerazumevanje razlik v moškem in ženskem dojemanju sveta ter pomanjkanje komunikacijskih veščin, se bolj nagibam k trditvi, da so moški reveži. Od njih zahtevamo nemogoče, same pa se kujemo v zvezde in smo le malokdaj sposobne kritične samorefleksije. Če nam kdo nastavi ogledalo, zavremo, postanemo živčne in tečne, čeprav v resnici ne vemo, zakaj. Oziroma vemo, samo priznati nočemo. Drage moje, tako ne bo šlo. Nikakor.
Predpostavljamo tako tečno babo, za katero je njen moški vse drugo samo kar bi ona rada ne. Kakšne možnosti sploh ostanejo tipu, da se iz takega položaja izvleče kot heroj med kolegi ali za svojo drago? Nulte. Mogoče, če bi jo spravil v red s kakim vzgojnim seksom. A tudi to je precej tvegan podvig, ker mora najprej prebrati vse skrite in odkrite signale, kar je takisto misija nemogoče in potem oceniti, ali je to pametna ideja ali ne. Logično, da je lažje obmolkniti in se umakniti. Napaka. To nas še bolj razpizdi (zapomni si, če si tip). No, a sem vam rekla, da smo nemogoče? Kaj bi sploh rade, drage moje? Ne bi raje nehale sanjati, da se bo moški spremenil za vas ali pa celo zaradi vas? Prenehajte pričakovati, da bo prebral vse vaše misli, se spomnil vsake malenkosti iz pogovorov in vseh skritih ali zelo odkritih namigov, kaj si želite za darilo. Vam deluje kot Superman, Buda in Brad Pitt (vstavi sebi ljubega igralca/pevca) v eni osebi? Ne. Potem lahko za začetek nehajte igrati njihove mame (če si ženska, si ta stavek nujno preberi še enkrat!) Tako boste mogoče našle tisto, kar tako zavzeto iščete in pričakujete od svojih moških. Ne more biti dedec, če ga obravnavate kot 5 let starega otroka. In to počnemo. Velikokrat. Ponavadi, ko nam ni všeč njihovo obnašanje, takrat se skoraj vedno vključi sindrom mame, ki mora sinu povedati, da njegovo početje ni sprejemljivo in kaj naj storiti, da to popravi. Ton glasu je seveda očitajoč in tečen. Imamo jih za male neposlušne fantke. To počnejo mame in to počnemo me kot partnerice. In zunanji opazovalec to zazna kot primer ubogega moškega, s tečno frajlo, ki mu ničesar ne pusti in ga ves čas samo kritizira. Naj ne bo vaš dragi vaš projekt, še manj pa vaš otrok.
Še najbolj zabavno pri vsem skupaj se mi zdi to, da tudi ženske druga drugo dojemamo na tak način. Češ, kako je pa ta tečna. Sej sploh ni nič takega počel pa ga je že nadirala. Vedno mu teži za vsak drek, res je grozna. In v takem slogu dalje. Ha ha. Drage moje, iste smo. Vse. Samo špegla nam ni še nihče postavil oziroma se nimamo jajc pogledati vanj, ker bi lahko opazile podobnosti z vsemi ženskimi zmaji, ki jih kritiziramo. Saj, če katero od nas vprašaš, kakšna je do svojega dragega, smo vse samo najboljše – samo da nismo.
Mogoče se nam zdi, da zmoremo vse same, a temu ni tako. Tudi to zavedanje uničuje moške duše in jim jemlje krila. Ne bodimo takšne prasice. Res si ne zaslužijo tega. Priznajte si, da so nam všeč pogumni moški, ki nas skrijejo v svoj varni objem, čeprav je mogoče tudi njih strah. Všeč so nam vitezi z mehkim srcem. Čas je, da se končno pogledamo v to zrcalo in si priznamo, da niso za vse naše težave z njimi krivi oni, ampak veliko k temu pripomoremo tudi same.
Tako, skurcala sem nas. Namesto, da mi vrnete milo za drago, se vprašajte, ali ste tudi ve med tistimi tečnimi babnicami, ki zatirajo svoje viteze in jim jemljejo sablje in kladiva; potem pa jih z njimi zbadate, kakšni otroci so. Mir, babe, mir. To si želimo. In ljubezni. Tudi Zofka se trudi.