Že eno uro sedim na vrtu, srkam kavo, ki se je vmes ohladila, čakam sonce, da prežene meglo, s stisko gledam polno breskev, s katere odpadajo sadeži in me opominjajo, da bi morala narediti kaj iz njih, namesto da jih puščam propadati.

Sedim in pasem mačka, ki ne pozna nove okolice, zato ga ven spuščam na povodcu. Sedim in poslušam ptičje petje, zrem v daljavo in razmišljam, da sem v stiski. Da imam v življenju nenehno preveč nečesa. Preveč slabih odnosov, preveč nekomunikacije, preveč obveznosti, ki si jih nisem naložila sama pa tudi tistih, za katere sem se odločila prostovoljno. Preberi več KO TE DOHITIJO VSI NEDOKONČANI PROJEKTI →