Vrata so bila odklenjena. Spet. Še ena izmed zadev, za katere sem se trudil biti potrpežljiv, a seveda, Larryju ni bilo mar.
Kuhinjski pult je bil tako usran, da sem se bal položiti svoje ključe nanj. Izpraznjene pločevinke piva in steklenice žganja, nekakšna strjena tekočina in ljubi Bog, cigaretni ogorki. Puščal jih je kar tam, na sredini mojega pulta! Pulta, s katerega sem jedel svojo hrano! Pulta, s katerega sem včasih jedel svojo hrano. Pulta, s katerega nikoli več ne bom jedel hrane. Bil je še listek: »Drew, potrebujeva kosmiče. Larry.« Preberi več PRIJATELJ V STISKI→
Naj kar takoj vržem karte na mizo in povem, da ne maram božiča. Sovražim ga, pravzaprav.
Je pohlepen, nagužvan in prepotenciran. Izvabi najslabše možno licemerstvo iz vsakogar, ki se ga gre. Ljudje se skušajo odkupiti za celo leto brezbrižnosti z enim samim dobrim delom, nato pa nam ga mečejo v obraz kot politik, ki potrebuje glasove. »Oh, jaz sem tako dober in svetniški! Samo poglej vse dobre stvari, ki sem jih naredil v božičnem času!« Preberi več BOŽIČNA ZGODBA→
Pozimi pogrešam Cleveland. Ne mislim ledenega mrazu, ki ti grozi s počenimi pljuči kot kladivo šipam; ampak sveže, jasne dni, ko lahko slišiš hrustanje snega pod vsakim korakom in se ves zrak okoli tebe zdi očiščen in svež. Kot da je Bog ustvaril ta dan samo zate.
Bil je eden od teh popolnih zimskih dni, 27. december, ko sem stopil v Kenny Kinga na hitro večerjo. Sonce je pravkar zašlo in prostor je bil nabit z ljudmi, ki so se pravkar vrnili iz nakupovalnega centra Permatown Mall, kjer so malo pred tem vračali darila. Povečini družinice in stari ljudje, zato mi je bil lokal tudi všeč. Preberi več MI PELEA→
