ŠE DANES JE … V HOLLYWOODU

Stal sem v vrsti pred glavno blagajno bežigrajskega kina, sline so se mi cedile, ugibal sem, ali bosta dve največji dozi kokic dovolj za dve uri in tri četrt dolgi spektakel, ki se bo zdaj zdaj pričel. Končno je bil pred menoj le še en obiskovalec. Slišal sem ga vprašati študentko za pultom: »Živjo, je na voljo še kakšna karta za tanovega Tarantina?«

Šele po koncu filma me je zadelo, kako logično zastavljeno vprašanje je to bilo. Fant ni prišel na ogled zgodbe Bilo je nekoč … v Hollywoodu (2019), prišel je na ogled dela Quentina Tarantina. To se zelo dobro sklada z ugibanjem kolega Driskyja, ali film v tem trenutku žanje pozitivne kritike, ker je dejansko dober, ali gre samo za zadržanost publike, da bi režiserju servirala iskrene očitke.

Tudi mlado občinstvo, premlado in premalo amerikanizirano, da bi imelo v kolektivni zavesti, kaj se je zgodilo v noči z 8. na 9. avgust, je v uradni prikolici dobilo dovolj namigov, o čem bo film pripovedoval in vendar si upam trditi, da se je pred velika platna v teh prvih tednih po splovitvi večina obiskovalcev spravila, ker nas je zanimalo, kaj je Tarantino tokrat pripravil za nas in ne zato, ker se nas je zgodba o umoru up-and-coming igralke iz Hollywooda res dotaknila, ko smo prvič slišali zanjo.

Bobu bob: kaj mi bo pa o žalostnem koncu Sharon Tate zares povedal film o izmišljenem igralcu kavbojk in njegovem najboljšem prijatelju/akcijskem dvojniku/osebnem bodyguardy/skrivnem ljubimcu (?) ? Morda bi me zelo prepričljiv hipnotizer še prepričal, da nekaj pa že, toda come on, to je Tarantino! Skoraj osupljivo je, kako zelo lahko en kultni režiser deluje kot znamka. Nihče mu ne pride blizu v tem pogledu. V dobrem in slabem.

Ima svoj podpis, ima svoj (Tarantino)-esque, dovolj je, da nam v napovedniku filma servira vse, kar smo od njega vajeni: vseprisoten humor, over-the-top akcijo, mešanico resničnega in domišljijskega in postavili se bomo v vrsto kinematografov, kot se applovci pred trgovine pred izdano novega iPhona.

Kako vemo vnaprej, da bomo uživali v njegovih filmih (na kar me Drisky vedno znova pravilno opozori)? Ker vemo, da bomo gledali produkt otroka, ki so ga pripeljali v Disneyland in mu rekli, da lahko 24 ur počne, kar si želi, brez omejitev. Vse kar se bo zgodilo v filmu, bo rezultat iskrene ljubezni do ustvarjanja. Z veseljem si pogledam intervjuje z njim. Dobi vprašanje, odgovori nanj, izjavi kakšno šalo in se ji naglas zareži; in si mislim: »Mater, je netalentiran za improligo! Ampak poglej ta nasmeh!«

Seveda film dobiva same pozitivne kritike. V prvih tednih smo si ga ogledali ljudje, ki imamo Tarantina zares radi. Vedeli smo, kaj bomo dobili, to smo dobili in počutimo se zadovoljni. Tarantino je čokolada. Če ne maraš čokolade, si je ne kupiš. In če si jo kupiš, je to zato, ker imaš rad čokolado. In tudi če točno ta čokolada ni najboljša, je še vedno čokolada, gademit, what can go wrong?!

Na trenutke imam zares občutek, da sem mlada mamica in Quentin priteče iz svoje sobe, da bi mi pokazal novo risbo, ki jo je pravkar pobarval. Normalno, fant je star 5 let in slika izgleda, kot da je doživel serijo spazmov in obrazi so vsi rumeni in ne vem, ali je tisto desno spodaj pes ali nekaj, kar pride ven iz psa, ampak kaj naj rečem tamalemu, da ni v redu? Kdo je tak psihič?

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.